Mladinske predstave predstavljajo občutljivo območje teatra, saj so njihovi gledalci ujeti nekje med otroštvom in odraslostjo in jih zanimajo teme, ki se dotikajo obojega. Pri ustvarjanju takih predstav se avtor vedno znova spopade z vprašanjem, kako skozi medij gledališča hkrati podati poučno sporočilo ter ohraniti zanimanje te specifične publike. V predstavi Slovenskega mladinskega gledališča Vsi junaki zbrani, ki jo je režiral Brane Potočan, se njen glavni problem pojavi že z avtorskim besedilom Drage Potočnjak, ki vsebuje velik nabor stereotipov in ki mu s težavo sledimo. Pripoveduje zgodbo mladega Franceta, izjemno bistrega fanta, ki skupaj s prijatelji tekmuje v kvizu o slovenskih narodnih junakih, hkrati pa se spopada še z običajnimi mladostniškimi težavami na področju ljubezni in družine.

Z večno problematiko atraktivnosti teatra za mlade se ustvarjalci spopadejo z uporabo najstnikom poznanega slenga, šal in situacij ter z uporabo giba kot glavnega koda predstave. Če je želela avtorica z uporabo stereotipiziranih likov doseči poistovetenje gledalcev z njimi, ji to ni uspelo zaradi njihove nedodelanosti. Bili so le dramske osebe z nekaj njim tipičnimi lastnostmi, ki so bile dopolnjene s stereotipnimi oblačili, njihova medsebojna komunikacija pa je zaradi te površinskosti velikokrat izzvenelo okorno. Tudi odraslim igralcem (Blaž Šef, Maruša Majer, Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Uroš Kaurin) upodobitev mladostnikov ni prepričljivo uspela, za kar pa je kriva njihova telesna govorica, ki razen redkih trenutkov ni bila podobna tisti dvanajstletnika. Vso to neprijetno atmosfero so razbile šale, ki so pri mlajši publiki sprožile smeh, a so vsebovale kar nekaj zmerljivk in norčevanja iz Francetovega obsežnega znanja, kar je z vzgojnega vidika popolnoma neprimerno. Ker mlada publika, ki ni redna obiskovalka gledališča, hitro postane zdolgočasena ob gledanju na odru večinoma statičnih igralcev. Iz tega vidika je odločitev Potočana, ki je sicer tudi drugače znan po gibalnem teatru, da se glavni del predstave dogaja na igralih, izviren način ohranjanja pozornosti publike. Žal pa okorno premikanje igralcev po igralih z gibanjem, ki sploh ni povezano z besedilom, ne doseže želenega učinka navdušenosti, ampak je večji del predstave moteči element, ko ga poskušamo umestiti v kontekst dogajanja.

Igrala, po katerih se igralci premikajo in na katerih se menjujejo različni dogajalni prostori, sicer predstavljajo zanimivo scenografsko idejo, a zaradi svoje velikosti ter slabega premikanja po njih v prostoru izzvenijo. Zgodba je napolnjena z mnogimi “storyline-i”, ki jim tudi odrasli gledalec le stežka sledi in se slej kot prej začne spraševati o smislu nekaterih prizorov, ki se zdijo popolnoma nepotrebni. Zaradi preskakovanja prizorov med realnostjo in fiktivnostjo, v kateri se kot Francetov svetovalec pojavlja kralj Matjaž, tok predstave ni tekoč, kar zahteva od gledalca kar precejšnjo pozornost, kar pa od mladih gledalcev težko pričakujemo. Vsaka “storyline” odpira novo tematiko, s katero želi pri občinstvu vzpodbuditi diskusijo, a nobene izmed njih ne pripelje do nekega sporočila ali vprašanja za nadaljnje razmišljanje. V zadnjih prizorih, v katerih se naši junaki prelevijo v istoimenske junake iz slovenskih pravljic in pripovedk ter se združeni borijo proti šefom televizijskega kviza Vsi junaki zbrani, predstavi ne uspe jasno predati sporočila mladim. Zdi se, da želi poudariti pomembnost enotnosti ter hkrati publiko opozoriti na junaka, ki ga vsak nosi v sebi. Škoda je le, da se ta ideja izgubi v mozaiku prizorov, gibanja ter predvsem šibkih likov in dramskega besedila.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajoi lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/