Plesno-gledališka predstava Vsi junaki zbrani (Slovensko mladinsko gledališče) nam skozi preplet besede in giba, ki služita kot medij preskokov iz sodobnosti v preteklost, pokažeta, da med njima ni jasne ločnice – ravno tako kot med besedo in gibanjem. Ljudje smo še vedno ujeti v prastarih mitih in to ne zgolj antičnogrških. Predstava je nastala na podlagi teksta dramatičarke Drage Potočnjak, za režijo in plesni gib pa je poskrbel Branko Potočan; dvojica, ki je pred leti na oder Slovenskega mladinskega gledališča postavila že Kekca in ki se od slovenskih pravljičnih junakov očitno ne more ločiti.
Začetek predstave nas popelje med razdvojeni najstniški ekipi in njune priprave na televizijski kviz, v katerem se bodo pomerili v poznavanju slovenske literarne zapuščine ter v gibalnih spretnostih. Ta povezava med telesom in umom je osnova, ki vleče rdečo nit skozi celotno predstavo. Ples hkrati služi kot sredstvo prehoda med preteklostjo oziroma pravljičnim časom in “sodobnostjo”. Preplet mitološkega in realnega pokaže na nekatere nespremenljive situacije in arhetipske položaje, s katerimi so se soočali nekdaj, se soočamo danes in se bodo z njimi najverjetneje ubadali tudi naši zanamci. Gre za spretno rabo slovenskega mitološkega gradiva, ki se glavnemu junaku Francetu, čisto po jungovsko, prikazuje v sanjah.
Gib in ples sta torej sredstvo, s katerim prihaja v predstavi od prehoda od sanjsko-mitološkega k realno-sodobnemu. Kljub temu zmehčanemu prehodu pravljični liki na odru delujejo skorajda groteskno, saj malodane vsi prihajajo iz nižjih slojev. Aktualna slovenska družbeno politična situacija je več kot primerna za prenos teh prastarih likov na oder in vzpostavitev kritične analogije s sodobnostjo. Vračamo se namreč v čase, ko – tokrat pod pritiskom svetovnega kapitala – izgubljamo lastno elito in drsimo v bližino nekdanjemu perifernemu položaju. Preplet ljudskega in “sodobnega” je vseprisoten: slovenski ljudski junaki niso prisotni zgolj v sanjah glavnega junaka, ampak so na eni strani učno gradivo za že omenjeni kviz, hkrati pa so s sodobnimi dramskimi osebami imensko povezani.
Slovenska na pol mitizirana preteklost se zrcali že v naslovu Vsi junaki zbrani, ki je po besedah režiserja Branka Potočana priredba verza partizanske pesmi. V naslovu tiči moment herojstva, ki se izkristalizira na koncu predstave. Najstniški junaki se namreč herojsko uprejo ravno v trenutku, ko se meja med mitološkim in realnim zabriše, saj so na zahtevo vodstva kviza primorani obleči kostume pravljičnih junakov. Ko glavni junaki slečejo kostume, se s tem uprejo komercialnemu in oportunističemu vodstvu kviza ter pokažejo sposobnost sodelovanja, kljub pripadnosti različnim ekipam. Pravega sovražnika ne vidijo več drug v drugem, temveč v višji avtoriteti, ki se ji gre zgolj za dobiček in ne za njihovo dobrobit. Z odvrženjem kostumov se simbolično uprejo hlapčevski tradiciji in pokažejo na nekaj, kar ob trenutni politični razdvojenosti manjka ljudem – kolektivno sodelovanje.
Uporniki v predstavi so najstniki: očitno vidi avtorica besedila to skupino kot potencialne nosilce družbenih sprememb. Gre za čisto običajne like, z vsemi prednostmi in pomanjkljivostmi vred, zato predstava apelira prav na vsakega mladega gledalca – a le, če bo združil moči z drugimi. Prenos slovenske mitologije v predstavo je izviren ter predvsem aktualen, a hkrati v sebi skriva mnogo neizkoriščenega potenciala. V kvantitativni pretirani rabi mitoloških in sodobnih likov ni zares prostora za njihovo psihologizacijo. Največ neuporabljenega potenciala se skriva ravno v nakazanih povezavah med pravljičnimi in najstniškimi liki. Slednji namreč nosijo imena prvih in so igrani s strani istih igralcev. A dejanska povezava med njimi ni zares jasna, ni jasno ali gre zgolj za naključnost ali kaj več, saj se ta del v predstavi ne razvije. To je tisti manjko, ki onemogoča, da bi bila predstava organsko zaključena celota, k čemur sicer skozi glasbo, ples ter preplet sodobnosti in preteklosti ves čas teži.
***
V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajoi lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/