Na decembrski večer lahko že kratek sprehod ob nabrežju Ljubljanice človeka spomni, kako zlahka njegovo srce ostane hladno in prazno kljub neštetim lučkam in stojnicam s kuhanim vinom ... Le nekaj korakov stran, a povsem odmaknjena od predprazničnega vrveža, stoji palača – nekoč dom grofov Turjaških, sedaj pa dom Mestnega muzeja Ljubljana. V njenem preddverju smo se zbrali ljubitelji glasbenega gledališča in zvesti spremljevalci sporedov Slovenskega komornega glasbenega gledališča (SKGG) – nekateri polni pričakovanja, drugi tudi s kančkom skepticizma. Na sporedu je bil tokrat poseben dogodek – čeprav repertoar SKGG že leta močno presega meje železnega (in danes že nekoliko zarjavelega) repertoarja, ki mu najpogosteje lahko prisluhnemo v naših opernih gledališčih.

I-ME je raziskovalni in eksperimentalni operni projekt, ki poskuša prevpraševati nove oblike glasbenega gledališča in razpreti meje razumevanja, kaj opera lahko je. Je četrti del serije eksperimentalnih oper ECHO-Metamorfoze, ki sta jih prvič ustvarila režiser Rocc in skladatelj Vit Zouhar leta 2015. Projekt je nastal kot produkcija SKGG v sodelovanju z inštitucijami Opera Aperta (VB), Festival Opera Schrattenbach (Češ.), Opera eXperiment (Češ.) in Univerza Palackega Olomouc (Češ.) Gre torej za konceptualno predstavo, ki je na prvi pogled morda ne bi prepoznali kot opero; a vendar ravno s tem odmikom od sebe same Opera išče lastno identiteto v današnjem času ter premišljuje o svoji prihodnosti. Koncept predstave/opernega eksperimenta so torej zasnovali slovenski operni režiser, dramaturg in performer Rocc, ki je študiral in delal na Češkem, češki skladatelj in muzikolog Vit Zouhar ter britanski glasbeni in vizualni umetnik David Ryan. Zouhar in Ryan sta prispevala tudi avtorsko glasbo, ki, poleg izvirnega koncepta, tvori jedro predstave.

Snovalci predstave I-ME so pri sestavljanju libreta posegli po vrsti epigramov iz obdobja antične Grčije in Rima – dobe, ki jo še danes v okviru naše zahodnjaške civilizacije pojmujemo kot »klasično« in ki je s svojimi umetniškimi dosežki zaznamovala evropsko kulturo v nepretrgani kontinuiteti do danes. Z glasom in gibom obeh performerk – Katje Konvalinka in Sanje Nešković Peršin – so ti fragmenti antične modrosti in umetnosti zaživeli v podobi, ki pravzaprav ni nova – njihova sporočilnost je univerzalna in vedno aktualna. Preostali elementi predstave so posegli po sodobni tehnologiji – elektronsko sintetizirani glasbi oziroma elektronsko predelanem zvoku akustičnih glasbil (kot so klavir, citre in klarinet), na katere je igral David Ryan. Zvok sta sooblikovala Vit Zouhar in oblikovalec zvoka Rok Kovač.

Opera tudi danes išče svojo vlogo v naši družbi. Ustvarjalce predstave I-ME sta očitno gnala ljubezen do glasbenega gledališča in želja po njegovi aktualizaciji oziroma uporabi opere kot sredstva izražanja zeitgeista okolja, v katerem živijo/živimo.

Inštrumentalna glasba je kljub preprosti, prevladujoče diatonični strukturi zvenela sveže, pestro in barvito – predvsem zaradi bogatega elektro-akustičnega inštrumentarija ter enako bogatega navdiha ustvarjalcev. Delovala je kot zvočna kulisa, pravzaprav pravcata zvočna scenografija, ki ustvarja prostor, v katerem sobivata in soustvarjata Glas in Gib – glavni vlogi. Katja Konvalinka in Sanja Nešković Peršin sta svoji vlogi podali z umetniško integriteto, pri čemer sta se odpovedali svojemu Jazu. Ta Jaz, ki se v naslovu predstave pojavi v kar dveh obrazih (I in ME), se skozi glasbo in performans materializira v dveh anonimnih, nevtralnih obrazih – dveh likih, ki sta povsem v funkciji podajanja vsebine ter se zato odpovesta lastni identiteti. Vloga obeh nastopajočih je bila dvojna – pri podajanju vsebine sta obe uporabljali tako glas kot gib. Pri tem je Katja Konvalinka izraziteje prispevala k zvočni plati performansa, ki ga je oblikovala s svojim prepoznavnim sopranom, ki se ponaša z neomajno intonacijo in močno izraznostjo, medtem ko je prispevek Sanje Nešković Peršin očaral predvsem s fluidnostjo giba pa tudi z izraznostjo šepeta in drugih zvočnih učinkov.

Konceptualno in režijsko izjemno premišljena in ekspresivna predstava je izvrstno izkoristila danosti prostora – zatemnjen, centralno organiziran prostor je poslušalce razporedil okrog izvajalcev in jih postavil v prvo vrsto dogajanja. Celostna podoba, katere vizualno plat je zasnoval Jaro Ješe, je ustvarila mistično, brezčasno, prvinsko vzdušje ter vtis rituala. Ta ritualizacija Opere je bila povsem prežeta s konceptom predstave: kljub in hkrati tudi zaradi sodobne tehnologije smo lahko prisostvovali mističnemu rojstvu Opere oziroma trenutku, ko so se v njej združili Pesništvo, Glasba in Ples. Glasbeno gledališče je iz plodnega pepela zgodovine vzniknilo večkrat – prvič v antiki, potem ob izteku renesanse (v obliki opere kot glasbeno-gledališke forme), nato pa še večkrat v toku naslednjih stoletij, ko je Opera s prenovljeno podobo vedno znova iskala svoje mesto v času in družbi.

Opera tudi danes išče svojo vlogo v naši družbi. Ustvarjalce predstave I-ME sta očitno gnala ljubezen do glasbenega gledališča in želja po njegovi aktualizaciji oziroma uporabi opere kot sredstva izražanja zeitgeista okolja, v katerem živijo/živimo. Pri tem so se, v iskanju novih poti, ozrli v pradavno preteklost ter poiskali navdih v prvinskih stvaritvah naše civilizacije. Svoj navdih so vlili v kalupe sodobne tehnologije, ki omogoča zaznavanje slišnih in vidnih materializacij na način, ki je lasten našemu času; hkrati pa je bilo čutiti, da se je ta navdih prelil krepko čez robove omenjenih kalupov. Ravno zaradi tega presežka smo prisotni lahko bili pod vtisom, da smo prisostvovali čarobnemu trenutku, v katerem je z ritualom oživela davna preteklost in nam dala uzreti, zaslutiti prihodnost.

V tišini in poltemi muzeja v središču prestolnice, le nekaj korakov od hrupa in »šarma« v predpraznični kič odetega festivala potrošništva, je skupina umetnikov skupini poslušalcev dala začutiti, da so izvzeti iz trivialnosti vsakdana. Umetniki našega časa so nam – ob svetlobi žarometov in zvoku, ki prihaja iz zvočnikov – predstavili rezultat svojega iskanja nove ustvarjalne poti; razodeli so nam neizogibno povezanost naše civilizacije s pradavnimi koreninami naše komunikacije – naša kultura je kljub časovni in tehnološki oddaljenosti od svojega izvira vendarle klasična kultura. Kot taka sveti skozi stoletja in lahko živi neodvisno od teme, ki je ne more povsem osvetliti niti nebroj pisanih žarnic.