Formalno okostje koncerta kot umetniškega dogodka je zgrajeno iz ustaljenih protokolov: od uvodnega ceremonialnega nastopa in poklona vse prek z obračanjem notnih listov zamarkiranega napredovanja k naslednji točki do zaključnega poklona in protokolarnega dodatka. Gre za postopke, ki so svojevrstna koreografija prostorskega, dramaturškega in izvedbenega premikanja, strog okvir predstavljanja umetniških del, kjer je kuriranje časovno in programsko skrčeno na selekcionirano zaporedje enega samega večera. Z reapropriacijo in imitacijo tega obče koreografskega modela Leja Jurišić v uprizoritvi Koncert v njegovi rigidnosti in avtomatizirani formalnosti najde prostor za zmes parodije in neironičnosti ter ta tehnični skelet rekontekstualizira tudi v luči konceptualne percepcije. Perspektiva, ki jo namreč ponuja pogled iz občinstva, je klasično uokvirjena in zamejena znotraj odrskih dimenzij, medtem ko zasnova predstave razpira več načinov pristopanja, ki tvorijo intrigantno konceptualno in miselno gimnastično vajo o vrsti gledalske izkušnje. Na odru sta le dva elementa, klavir in pa s stropa spuščena vrsta reflektorjev. Prvi sugerira koncertno atmosfero, drugi doda pridih teatralnosti. Ko je Koncert koncert, je njegova makrodramaturgija tako samoumevna, pričakovana in standardizirana, da niti za hip ne poraja refleksije, medtem ko v diskurzivnem okviru uprizoritvenih umetnosti prinaša produktivno in fascinantno dvojnost med ustvarjalnostjo in izvedbenostjo, ki se dotika tudi vprašanja avtorstva neke gledalske izkušnje, ki pravzaprav leži v neločljivem spoju ustvarjenega dela (v duhu predstave na primer skladbe) in njene izvedbe (ki pa je ustvarjena s strani izvajalca).

Dva različna pristopa h grajenju posameznih točk, ki napolnjujejo imitacijo/posnemanje hermetičnega koncertnega ogrodja, prepletata/variirata med interpretacijami avantgardističnih (besedilnih) del in avtorskimi koreografskimi/plesno-glasbenimi frazami, ekstrahiranimi/skoncentriranimi viri parodije protokolarnosti in na bizarnosti/nenavadnosti/neobičajnosti gibalnih interakcij s klavirjem osnovanem priložnostnem humorju. V sodelovanju s Petro Veber izbrani repertoar besedil tako niha med razsekano in neharmonično ter med melodično in lirično zvočnostjo (oblikovanje glasbe Jure Vlahovič). K temu raziskovanju kontrastnosti se pridružuje tudi kvaliteta gibalnega materiala, ki se ob izvajanju vseh možnih akrobacij in kontaktov med plesalko in klavirjem enkrat bori z njegovo obliko in zvokom, drugič pa se telo podredi koreografiji in drži glasbenikov ter vzorčno sede preigrava melodije. Da lahko interaktivno srečanje med Jurišić in klavirjem vzbudi smeh, da se lahko odvije nekaj več kot le namenoma neroden stik med gibom in strukturno razgibanim, a mobilno okornim glasbilom, zagotovi/omogoči posebna specifika performerkine nastopajoče prezence, ki je popolnoma osredotočena na brezhibno izvedbo koncerta, a si sočasno dovoli/vzame trenutke, ko s pogledom ali s poudarkom prebije/nalomi togo koreografijo koncertnega modela in nedvoumno/izrecno izzove občinstvo k reakciji. Ob odsotnosti identifikacije avtorstva posamičnih skladb predstava vztraja v nejasnosti, ali na odru gledamo performerkino lastno stvaritev ali pa le izvedbo tujega dela ter ali v nekem trenutku opazujemo ustvarjalko ali izvajalko; ta ambivalentnost nikakor ni moteča, temveč ponuja morebitno dodatno plast angažmaja/interpretacije. Zavoljo odločitve o popolni abstrakciji in nepomenskosti vsebine, ki ni niti pretirano emotivna ali ekspresivna, z izbiro nekaterih dadaističnih in futurističnih del pa niti izrazito narativna, je najprisotnejša izkustvena, kinestetična raven, ki pa v dodelanosti/elaboriranosti/dovršenosti rahlo/malo zaostaja za domišljenim konceptualnim okvirjem.

Z reapropriacijo in imitacijo tega občekoreografskega modela Leja Jurišić v uprizoritvi Koncert v njegovi rigidnosti in avtomatizirani formalnosti najde prostor za zmes parodije in neironičnosti ter ta tehnični skelet rekontekstualizira tudi v luči konceptualne percepcije.

Ozadje/zgodovina/predzgodba te predstave ima namreč začetek v enem izmed prejšnjih del Jurišić, v glasbeno-koreografskem duetu De facto (Pojdi s seboj), ki ga je leta 2018 na istem odru uprizorila v sodelovanju z Milkom Lazarjem. Takratni osrednji motiv srečanja dveh elementov, glasbe in plesa, v polju medsebojne neodvisnosti in avtonomnosti, ki zgodovinsko izhaja iz osamosvojitve sodobnega plesa od podrejanja glasbi, je kot absolutno presežni trenutek večera proizvedel duet plesalke in pianina. Prizor je svojo pronicljivost in impresivnost črpal iz kombinacije suverenosti in kompleksne komičnosti Jurišić ter premišljene dramaturške umeščenosti, ki je podčrtala njegovo izstopanje. Koncert je njegov očitni spin-off, saj klavirsko-plesalski duet razpotegne tako konceptualno kot časovno ter se poglobi v njegove možne permutacije. Še je prisotno raziskovanje in preizkušanje odnosa med zvokom in gibom, kjer lahko prvi nastaja kot zavestna ali pa naključna, kolateralna posledica drugega. Koreografija premikanja Jurišić po in okrog klavirja, kjer plesalka izvaja vrsto včasih nerodnih, včasih smešnih fraz, v katerih interakcija z glasbilom ni omejena le na dotik s prsti, temveč gre za celosten telesni angažma, v posamičnih prizorih sočasno sproža kakofonijo akordov. Temu sicer zrežiranemu, a v primerjavi s »pravilno« zaigranimi klavirskimi skladbami vseeno veliko bolj odprtemu in razigranemu zvoku, se pridružuje tudi improvizirano in torej nestandardizirano obarvan gib, ki rahlja vez med dvema elementoma, medtem ko celota z vpletanjem abstraktnosti ponuja predvsem produkcijsko dodelano in domiselno, a še vedno odprto in dostopno uprizoritev sproščene atmosfere. Kot elaborirani študiji primera ji zaradi na trenutke prekomerne težnje po zabavanju in malce preveč predvidljivi formi formalističnega koncertnega okvirja umanjka le kanček živosti in presenetljivosti, prodirljivega upora konvencijam, ki je odlikoval izvirni ikonični prizor, a poustvarjanje takšne presežnosti je, kot so nas naučila mnoga nadaljevanja knjižnih in filmskih del, skorajda nemogoče.