Eksotičnemu in hkrati nagajivo zvenečemu naslovu Ikigai publika med uprizoritvijo ne izve pomena – v gledališkem listu pa odkrijemo, da gre (poenostavljeno) za japonski izraz, ki pomeni smisel življenja oziroma razlog zanj. V tematsko polje duhovito nastavljen naslov poudarja posameznikovo potapljanje v neskončne svetove medmrežja, morda celo iskanja smisla zanj, uprizoritev pa ponudi nekaj možnosti, kako ga iskati (in verjetno ne zares najti).

Avtorski projekt (avtorica koncepta in scenarija je Varja Hrvatin) na Malem odru SLG Celje uvede vizualno-plesna instalacija, nastavljena v osrednji dogajalni prostor, ki spominja na tempelj in poligon hkrati: ta s svojimi ploskvami daje možnost živopisne, migetajoče projekcije, ki v maniri bombardiranja z informacijami draži oko in stimulira gledalčev pogled, hkrati pa je tudi komentar aktualnega dogajanja (scenografka in oblikovalka videa Anja Romih). V ta prostor svojevrstne estetike in poigravanja (na kar namigujejo tudi črno-bela tla, sestavljena iz mehke igralne podloge) se v ritmu agilne, dinamične glasbe (avtor glasbe in tehnične zasnove uprizoritve Jure Anžiček) vključujeta ustvarjalca Maša Grošelj in Aljoša Koltak v abstraktnih, drsečih kostumih, s katerimi se skrijeta v okolje ali pa kontrastno izstopata iz njega (kostumografka Lea Culetto): nosilca kibernetičnih znakov, ki jih publika pozna iz vsakdanjosti, v natančni koreografiji Sebastijana Geča uvodoma obstajata kot razosebljena konstrukta spleta, v katerem je vse klik – ne pa tudi dotik – stran.

Predvsem nizanje naključnih vprašanj, za katera se zavedamo, da jim v resnici ni konca, briše fokus uprizoritvenemu dogodku, za katerega se zdi, da se s poudarjanjem kričavosti nenehno prevelikega števila odprtih zavihkov izmika zgostitvi misli.

Posameznika se postopoma primikata drug k drugemu, v fizični in verbalni soodnosnosti si podajata vprašanja in se nanašata nanje, istočasno pa nanje ne odgovorita: dogajanje ustvarjalca postavlja v njima lasten odnos v brezmejnem svetu, za katerega ne vesta, kako sta se znašla v njem, izhoda pa ravno tako ne najdeta. Sorazmerno prazno polje vprašanj in (brezpomenskosti) Maša Grošelj in Aljoša Koltak kontekstualizirata s subjektivnimi čustvenimi ploskvami in tako vtiskujeta dodatne pomene na videz banalnih, v resnici pa nemalokrat eksistenčnih in za sodobno družbo tehtnih prevpraševanj, ki jih pošiljamo (tudi) v splet – od Woltovih dostavljavcev, nekaj mimobežnih vprašanj (drugega) spola, vedno znova šokantnega »sledenja« telefona uporabniku (pa nam čisto zares prisluškujejo?) do (kot se kasneje izkaže, še kako aktualnega) fenomena Poli salame. Predvsem nizanje naključnih vprašanj, za katera se zavedamo, da jim v resnici ni konca, briše fokus uprizoritvenemu dogodku, za katerega se zdi, da se s poudarjanjem kričavosti nenehno prevelikega števila odprtih zavihkov izmika zgostitvi misli. Nanašanje dilem v časovni prostor med vodenimi aktivnostmi računalniške igrice Ikigai pa vendarle zna razkriti ranljivost uporabnika v sferah spletne vsevednosti, znotraj katere slehernik na nek način postaja podrejen ne-vednik, nemalokrat pa se izlušči tudi širina ranljivosti jezika v odnosu do tehnologije (lektorica Živa Čebulj).

Premisa o ranljivosti se še bolj razširi v interaktivnem – sklepnem – dejanju, ko Ikigai začne igrati še občinstvo. Interakcija odra z avditorijem poteka v obliki skoraj satiričnega talkshowa, pri čemer se publika več kot z dogajanjem na odru ukvarja s svojim pametnim telefonom, na katerem odgovarja na zastavljena vprašanja (avtor razvoja aplikacije Jurij Smrke). Specifična vprašanja poskušajo targetirati zakoreninjenost spornih besed, pomenov, problematičnih izjav in dejanj – tu se zdi najuspešnejša igrica z dodajanjem črk k besedi oziroma »vislice brez vislic« – lotijo se tudi ugibanja, kaj je laž in kaj resnica, pa ocenjevanja vrednosti  nezakonitih predmetov črnega trga in plač slabo plačanih delovnih mest – ta sklop kljub tehtnosti pa tudi surovosti problematike mine preveč lahkotno in hitro. Ravno vprašanje vrednosti v sklepnem delu dogodka stopa v ospredje in center zanimanja: kaj je naša vrednost v odnosu ne le do poznavanja specifik (lahko bi rekli tudi odgovorov na večno zastavljana vprašanja, ki jih sicer znamo poiskati na spletišču), temveč tudi do hitrosti in inventivnosti odgovarjanja. Končen skupek točk pomeni plastično vrednost gledalke oziroma gledalca pa tudi vstopnico za daljši odgovor pri poslednjem, nagradnem vprašanju – znaki se spremenijo v točke, ki služijo opredelitvi končnega dejanja dveh odrskih akterjev. Kljub nekolikšni zaostritvi možnosti konca, ko igralca na oder prineseta obilico predmetov in potencialnih mučilnih naprav, dejanje ne prinaša verjetno želene usodnosti poigravanja z igralcem - človekom na odru, temveč odzveni prehitro in preveč bežno.

Na premierni uprizoritvi, pri kateri kljub vidni zahtevnosti projekta ni bilo zaznati tehničnih težav, se je tako kljub obilici rekvizitov, ki jih lahko gledalke in gledalci vključijo v dejanje tandema (in s tem zaključka igre), največ domislekov porajalo v povezavi s Poli salamo, ki je postala interna šala že od prevpraševalne faze uprizoritve. Precej bolj psihološko in družbeno zanimiv kot mimobežna gesta prepuščanja usode v roke rabljev - gledalcev v maniri Marine Abramović se izkaže drugi najpogostejši konec igre, ki ga je predlagala publika: preprost objem. Interaktivno premiersko spoznanje projekta Ikigai je tako postala ugotovitev, da nas (vsaj v tej sestavi gledalstva) v poplavi informacij, ki jih generirajo naša vprašanja, in brezkončnega uzurpiranja naših čutil in čutov še vedno najbolj potolaži pristen človeški stik. Gesta je tako lahko tolažilna – v kontekstu celotnega odrskega dogajanja, pogleda na svet skozi oči algoritma in (zaradi polovice Poli salame v ustih) utišanega od-plazenja z odra pa tudi pomenljiva.