V dramskem besedilu Amsterdam Maye Arad Yasur bralec in bralka ali pa gledalec in gledalka najbrž ne srečata prvič tematizacije judovstva na lokaciji, ki stoji že v imenu drame. Gotovo je bolj ali manj živ še vsaj spomin na dnevniške zapise Ane Frank, nekateri pa se bodo ob tem spomnili sefardskega Juda in enega najpomembnejših evropskih filozofov 17. stoletja Barucha de Spinoze. Amsterdam (oziroma Nizozemska) torej ne kot naključna geografska lokacija, temveč kot politično okolje, ki je Jude sprejemalo v zgodovinskih obdobjih, ko so nad njimi izvajali pogrome, najsi je bilo to na Iberskem polotoku v štirinajstem in petnajstem stoletju ali v Nemčiji sredi dvajsetega stoletja.
Sodobni Amsterdam v našem primeru nikakor ne predstavlja neproblematičnega okolja, očiščenega antisemitizma. Nasprotno, pričakovanja večinske, belske družbene skupine do pripadnic in pripadnikov manjšin se gibljejo, kakor razberemo iz teksta oziroma njegovega odrskega prikazovanja, na lestvici nekako od zahteve po popolni asimilaciji, se pravi podreditvi dominantni družbeni skupini, do brezpogojnega izgona iz družbe gostiteljice, kadar gre za priseljenke in priseljence. Enostavno je uvideti, da situacija ni morebiti geografsko specifična, ampak se v časih zaostrenih družbenih napetosti, ki izvirajo iz protislovij v družbenih razmerjih, pojavlja vsepovsod.
Tekstualni material, ki vstopa v uprizoritev, je v maniri storytellinga zgrajen narativ. Če se je pripovedovanje kot formalistični uprizoritveni postopek na tukajšnjih odrih v zadnjih letih že dodobra usidralo, pa se je primorana v tem primeru celotna konceptualna zamisel uprizarjanja temu do neke mere podrediti, ker ji tako narekuje besedilna predloga. Trije (moški) pripovedovalski glasovi nam pripovedujejo zgodbo visoko noseče (očitno bo kmalu postala mama samohranilka) izraelske violonistke, živeče v Amsterdamu. V nekoliko stilizirani, hkrati vzvišeni in ironizirani dikciji so igralci Luka Bokšan, Borut Doljšak in Timotej Novaković, ki vselej ohranjajo natančnost izgovorjenega, izjemno lucidni interpreti svoje vsebine. Poleg njih se v uprizoritvi pojavlja omenjena protagonistka kot edina figura, ki naj bi bila dejansko »odigrana«. Edino odrsko figuro, ki je torej »reprezentacija reprezentacije«, v različnih fragmentih iz njenega amsterdamskega življenja (in zato v različnih razpoloženjskih legah) smelo upodobi Nika Korenjak. Na eni strani izčiščeni, malone radijski glasovi, na drugi pa veliko bolj realističen glas (to je, ne nepomembno – ženski glas!), v katerem se neposredno prelamljajo družbene napetosti, ki protagonistko potiskajo v vse bolj obroben družbeni položaj, izdajajo tudi ustrezno različne uprizoritvene ravni.
Pripovedovalski glasovi so, kljub temu da se zdi, da izjavljajo z enega samega izjavljalnega mesta, kot pripovedovalci nekoliko nezanesljivi, kadar so v medsebojnem dialogu. To nas spominja na subjektivnost resnice, na krizo reprezentacije, ki jo živimo v zgodovinskem obdobju, v katerem se nesimetrična razmerja moči v družbi kažejo tudi v tem, kdo ima dostop do sredstev za lastno reprezentacijo in kako s temi sredstvi rokuje. Kljub negotovosti uspejo s svojim diskurzom rekonstruirati družbeno strukturo, v kateri bo mlada Judinja (tako kot bo to gotovo tudi maroški priseljenec) drugačena, se pravi, da se bo lahko osmislila zgolj kot rasizirani subjekt. To se tudi dogaja, ko denimo v prizoru v trgovini lahko nase pogleda šele skozi »odvod« dominantnega pogleda in se hoče (paradoksno) pred neznancem kar v tistem tesnobnem hipu čim bolje asimilirati. Pri tem seveda za njeno subjektivacijo ni pomembno, da obstaja verjetnost, da opazovalec sploh ni pripadnik večinske etnično-nacionalne skupine.
Pripovedovalski glasovi so, kljub temu da se zdi, da izjavljajo z enega samega izjavljalnega mesta, kot pripovedovalci nekoliko nezanesljivi, kadar so v medsebojnem dialogu. To nas spominja na subjektivnost resnice, na krizo reprezentacije, ki jo živimo v zgodovinskem obdobju, v katerem se nesimetrična razmerja moči v družbi kažejo tudi v tem, kdo ima dostop do sredstev za lastno reprezentacijo in kako s temi sredstvi rokuje.
Da je navidezno objektivna pripoved o protagonistki (ta povedno nima imena, ultimativne identifikacije) v resnici vselej že globoko utopljena v izkoriščevalska in zatiralska razmerja, nam izdaja tudi kostumografija Claudija Sovreta. Pripovedovalci so uniformirani, ne manjkajo pa jim niti insignije. Skratka, so podobe, kakršne smo najbrž že videli v umetniških okoljih, ki se ukvarjajo s parodijami in permutacijami estetskega imaginarija avtoritarnih režimov. Nenazadnje predstavljajo zanimiv poudarek njihove bele obrazne maske. Poudarjena belskost, aluzija na arijskost? Ali pa morda znak generičnosti njihovih nosilcev, njihova univerzalnost? Verjetno je najplodnejše branje tisto, ki bi oba pomena zgostilo – občost skupnosti, v kateri je kot dominantna ideologija vpisan belski supremacizem. To je nekaj, za kar nam ni treba iti slabo stoletje v preteklost, to se nam dogaja tukaj in zdaj.
Občinstvo spremlja protagonistko v vrtincu antisemitizma, rasizma in patriarhata. Ko ta prejme neplačani zapadli račun za plin (sic!), ki datira v leto 1944, se po zgodovinski premici pomakne v preteklost, v čas, ko se je zgodila šoa. Kot pravijo naratorji v uprizoritvi, sledi po omembi genocida vedno pavza.
Zdi se, da uprizoritev ni povsem izkoristila »pavze« za to, da bi premislila hrbtno stran judovske izkušnje, če jo smemo tako imenovati, čeprav si je tega morda želela. Ali splošneje rečeno, umanjka natančnejši premislek hrbtne izkušnje Drugega. Ta je vselej zgodovinska, zato tudi ne obstaja ena sama niti ni nekaj nespremenljivega. O tem v predstavi ne izvemo dosti oziroma o tem uprizoritev bolj ali manj molči. Vidimo denimo, da je zatiranje judovskih skupnosti zgodovinsko prisotno, ne vidimo pa, da lahko antisemitizem kohabitira s političnim in ekonomskim liberalnim redom. Ali obratno, določena judovska identiteta se vpisuje v vladajočo pripoved o liberalni demokraciji, ki lahko uspeva le v okolju prostotržnega gospodarstva, obenem pa pristaja na podrejanje drugih družbenih skupin. Nazadnje nas uprizoritev spodbuja k premisleku o našem zgodovinskem trenutku, a nam vse preveč ponuja enostaven odgovor, da živimo v nevarni bližini tridesetih let preteklega stoletja. Če bomo povzemali preenostavne sheme in se zadovoljevali s prav tako enostavnimi političnimi rešitvami, se nam bo kaj zlahka res zgodilo, da bomo zdrknili v prepad, iz katerega ne bo izhoda. V slepo ulico smo tako rekoč že zašli.