Dramsko delo izraelske dramatičarke Maye Arad Yasur je metagledališko ritmično popotovanje od krutih predelov preteklosti, ki je za sabo pustila kolektivno krivdo in represijo drugačnosti, do nesigurne sedanjosti. Brez kozmičnega reda nas, z dejstvi in dogodki, postavlja v vlogo opazovalca, ki neravnodušno opazuje krivične razplete življenj na videz nedolžnih posameznic, da bi bilo pravici pokvarjene ideologije ali moškega egomaničnega divjanja za lastnim idealom, zadoščeno. Erupcija zatajenih zgodb, ki so več kot sedemdeset let čakale na razkritje se je začela dogajati v najboljšem možnem času. V obdobju, ko svetovni red razpada, škodljive ideologije vstajajo, kapital je globoko zakoreninjen pred človekove duhovne potrebe, empatije skoraj več ni - na tej točki je še tako bolj pomembno, da se spomnimo, opomnimo in skupaj tudi presežemo.
(Nika Korenjak)
Maya Arad Yasur (1976) je izraelska dramaturginja in pisateljica. Magistrirala je iz dramaturgije na Univerzi v Amsterdamu, kjer je diplomirala z odliko. V letih 2007-2012 je živela na Nizozemskem, kjer je delala kot dramaturginja. Bila je dramaturginja v več nagrajenih gledaliških predstavah, ki gostujejo na festivalih po vsej Evropi. Leta 2012 se je Maya vrnila v Izrael in od takrat dela kot svobodna dramaturginja in pisateljica. Njene drame so bile uprizorjene v različnih gledališčih v Izraelu, Nemčiji, Avstriji, na Norveškem in v ZDA ter objavljene v vodilnih gledaliških revijah v Nemčiji, na Poljskem in v Izraelu. Je prejemnica številnih nagrad: nagrada na mednarodnem natečaju ITI-UNESCO za dramo Suspended(2011), nagrada Habime (izraelskega narodnega gledališča) za uveljavljajoče se dramatike za dramo God Waits at the Station (2014), nagrada Theatertreffen's Stückemarkt za dramo Amsterdam (2018).
Njena dramska dela: Diamond Stars (2010), God Waits at the Station (2014), Ten Minutes from Home (2015), Amsterdam (2018), Bomb (2020), The Exiteers(2020).
Aljoša Živadinov Zupančič (1996) v svojih gledaliških predstavah sledi temi absurda razmerij moč med posamezniki, tako v mikro kot v makro družbenih strukturah. Zakaj se sla po ekskluzivni odločevalski moči približuje območju zla in zakaj moramo to zlo najprej razumeti, preden ga lahko zares dokončno pokopljemo? Ko se tako lotevamo vprašanja človeka, se implicitno vedno ukvarjamo s politiko, v smislu pomena politike kot "urejanja razmer in odločanja o njih na določenem družbenem področju". Svoje razvijajoče se gledališke prakse pa Živadinov Zupančič nikakor ne označuje za ekskluzivno politično ali, še boljše, realpolitično.
Vse njegove dozdajšnje predstave sicer tematizirajo tudi družbeno pogojenost spola in vloge, ki jih moramo pripadniki določenega spola igrati znotraj družbe. Znotraj vseh besedil, najsibodi so jih napisali Ivan Cankar, Odon von Horvath ali Nika Korenjak, avtorji zavestno ali nezavestno afirmirajo, v resnici pa še raje demantirajo danosti pričakovanj, ki jih imamo do Drugega (spola, rase, razreda). Ravno ta pričakovanja proizvajajo glavne točke konflikta v in med posamezniki. Afirmirajo kolektivni "dox", ki pa v resnici zgolj poglablja "simulacijsko vrzel" med človekom in dejanskostjo sveta. Največ, kar lahko vedno naredimo, v tukaj-in-zdaj je, da ozavestimo svojo nemoč v boju s popolnostjo in se kljub temu v imenu sebe, še raje pa skupnosti, "borimo proti svoji lastni naravi". Tezo, da se dandanes predstave samo uprizarja, ne igra, ne razume kot krizo gledališča, temveč kot krizo igre mimikrije same.
Aljoša Živadinov Zupančič pravi, da Amsterdam tematizira mit holokavsta. Preko te zgodbe se odpirajo vprašanja krivde, spominjanja, geneze kolektivnih travm, a pri tem drama nikakor ni težavna. Ritem je strmodolen, visokoenergetski. Ni časa za psihologizacije, protagonistko obsuvajo javno mnenje, zgodovina, skupnost. Pri tem pa si drama ne boji priklicati humorja, četudi zgolj zato, da svoje nože pomena lahko zarine še globlje. Ali ni najbolj boleče, da absurd, v katerem se je znašlo človeštvo, proizvaja bolečino in ne Daniila Harmsa?
