SNG Opera in balet Ljubljana je novo operno sezono začelo v veselem duhu, s premiero komične opere Falstaff Giuseppeja Verdija. Zadnja mojstrovina monumentalnega opusa velikana italijanske opere je tudi njegova edina uspešna glasbena komedija. Stari Verdi jo je ustvaril zavedajoč se svojega položaja zunaj glasbenih trendov in spremenjenega okusa ob koncu ottocenta. Zato je posegel po zase netipični vsebini – libretist Arrigo Boito je za ta namen prilagodil Shakespearjevo komedijo Vesele žene windsorske. Glasbo je oblikoval kot parodijo lastnega, takrat že nekoliko zastarelega sloga ter jo napolnil s citati lastnih del iz zlate dobe svoje kariere. S tem je prvine in citate prejšnjega sloga postavil v nov kontekst, v katerem so zveneli kot ustvarjeni za komični efekt. Celotna opera se zaključi z mogočnim ansambelskim kontrapunktom – arhaično skladateljsko tehniko, a vendar prvič (ter z enkratnim učinkom!) postavljeno v funkcijo opernega finala.

Tehnično zahtevna glasbeno-gledališka mojstrovina za kvalitetno – prepričljivo, komično, vsebinsko pregledno – interpretacijo zahteva vrhunsko pripravljenost vseh izvajalcev pa tudi jasno vsebinsko in povedno vizijo režiserja. V tej vlogi je tokrat nastopil italijanski režiser Emanuele Gamba, ki je z ljubljansko Opero že sodeloval, režiral je Rossinijevo Italijanko v Alžiru, ki je nastala v koprodukciji z gledališčem Teatro Goldoni v Livornu ter bila premierno predstavljena 9. februarja 2023. Tokrat je posegel po neobičajno samokritični stvaritvi, ki sklene veliko stoletje opere in tudi opus enega njegovih največjih ustvarjalcev. Gamba se je pri tem modro odločil za relativno (pravzaprav navidezno) preprost, naraven pristop – besedo je spoštljivo prepustil Verdijevi partituri, ki si je ni (so)avtorsko »privoščil«, kot to prepogosto doživimo pri sodobnih interpretacijah klasičnega opernega repertoarja. Tako kot je Verdi v svojem Falstaffu zanalašč pisal »arhaično« (citirajoč mlajšega sebe), se enako tudi Gamba ni trudil za vsako ceno »aktualizirati« zgodbe: verjetno se zaveda, da tovrstna ljubezenska intriga najverjetneje res ne nagovarja današnjega občinstva enako glasno, kot je nagovarjala obiskovalce gledališč Shakespearjevega in tudi še Verdijevega časa. Režiser je morda ravno zato delo predstavi v »nedotaknjeni« obliki, ki tako za današnji čas predstavlja prikupni, kvalitetno zasnovani in izpeljani arhaizem, kajti kot takšnega ga je zasnoval že Verdi. Povsem v koraku s tako režijo so bili oblikovani tudi kostumi (za katere je poskrbel Carlos Tieppo), svetlobni učinki (ki sta jih oblikovala režiser Emanuele Gamba in Aleksander Pešec) ter scenografija (ki je izvrstno delo Massima Checchetta) – posledično je celotna vizualna podoba novega ljubljanskega Falstaffa prikupna, slikovita, nazorna, brez nepotrebnih avantgardističnih eskapad.

Prefinjen smisel za humor, skrit v partituri in obelodanjen z izvrstno, uigrano in (zdi se) s kvalitetnim sodelovanjem navdihnjeno zasedbo, je botroval dovolj zabavni predstavi, ki želeni učinek doseže brez nepotrebnega pretiravanja in vulgarnosti. 

Z enako umirjenim, tradicionalnim pristopom, ki stremi k preglednosti, jasnosti in učinkovitosti, se je v partituro poglobil tudi dirigent Marco Guidarini, ki je ljubljanskemu občinstvu znan od iste, zgoraj omenjene Italijanke v Alžiru izpred dobrega leta. Celotno izvedbo je vodil z ustreznim tempom in intenziteto, ki sta zagotovila učinkovitost komedije (za katero je dobro znano, da je veliki meri odvisna ravno od »tajminga«), prav tako pa je ustrezno podčrtal trenutke, ko v partituri zaznamo s parodijo in treznim smislom za humor obarvane Verdijeve avtocitate; ti so v dogajanje vedno umeščeni v tesni, simbolni povezavi z vsebino, kar sta tako režiserjev kot dirigentov prispevek jasno poudarila. Orkester SNG Opera in balet Ljubljana je bil v vrhunski formi ter je zvenel v vsej svoji barvitosti ter povsem uigrano z odrskimi solisti. Enako izvrstno so bili pripravljeni tudi člani in članice zbora in baletnega ansambla, zato je dogajanje na odru potekalo gladko, s filmsko prepričljivostjo.

Solistične vloge so bile tudi na prvi ponovitvi dodeljene spretno in vlogam primerno: kot Falstaff se je predstavil Jože Vidic, kot Ford pa Darko Vidic; gospo Alice Ford je interpretirala Urška Breznik, Nanetto Nika Gorič, go. Meg Page in go. Quickly Elena Dobravec ter Inez Osina Rues, medtem ko so bile vloge Fentona, dr. Cajusa, Bardolfa in Pistole zaupane Aljažu Farasinu, Davidu Čadežu, Rusmirju Redžiću in Marku Ferjančiču. Vsi solisti so – glede na obsežnost in zahtevnost svojih vlog – nastopili na povsem primerljivi, visoki tehnični in umetniški ravni. Kljub temu sta morda nekoliko izstopala Aljaž Farasin, ki je deloval še prav posebej igralsko in pevsko sproščen ter prepričljiv, in Nika Gorič, pri kateri je opaziti, da se njen glas in odrski nastop razvijata v pozitivno smer, izgubljata nekdanjo votlo oglatost gole tehnične bravuroznosti in pridobivata mehkobo ter povednost zrelejše interpretke.

Prefinjen smisel za humor, skrit v partituri in obelodanjen z izvrstno, uigrano in (zdi se) s kvalitetnim sodelovanjem navdihnjeno zasedbo, je botroval dovolj zabavni predstavi, ki želeni učinek doseže brez nepotrebnega pretiravanja in vulgarnosti. Režiser se je povsem zanesel na partituro in libreto, prav tako pa na poustvarjalce ljubljanske operne hiše. S svojim razigranim vzdušjem in pisano podobo je Falstaff uspešno odprl novo operno sezono v slovenski prestolnici ter pričakovanj nikakor ni pustil neizpolnjenih.