Jaka Smerkolj Simoneti, 30. 5. 2022

Tutti frutti

Tena Štivičić: KABARET KASPAR. SNG Drama Ljubljana, 26. 5. 2022.
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

V ljubljanski Drami je sezono sklenila krstna uprizoritev Kabareta Kaspar, ki asociativno izhajajoč iz naslovnega »divjaka«, diagnosticira vse tisto, kar danes šteje za »civilizirano«. Dramatičarka Tena Štivičić (slovenskemu občinstvu znana po uprizoritvah Tri zime in Kresnice v Mestnem gledališču ljubljanskem) na samoten tropski otok pripelje pisan cvetober privilegiranih posameznikov, ki se tako ali drugače vsi želijo okoristiti ali pa kar neposredno izkoristiti odkritega »divjaka« Rudija. Nanizan seznam likov po njihovi nacionalnosti (Anglež, Francoz, Američanka ...) ali profesiji (duhovnik, psihiatrinja, zaposlena na Agenciji za zaščito človekovih pravic) ustvarja skorajda pretirano komičen nastavek, ki obenem predstavlja osrednjo idejo besedila in njegove postavitve – satirizacijo raznovrstnih pacientov sodobnosti. Rajski detoks, ki naj bi ga predstavljal oddih brez omrežja, je tako le poglobitev vseh anksioznosti, ki jih posamezniki nosijo s seboj, »divjak« Rudi pa le sprožilni trenutek, ki osmišlja razgaljanje konfliktnih svetovnih nazorov. Ta izjemno široko zastavljeni cilj pa se izkaže poguben za krovno celoto besedila, ki zaradi mnoštva tem, ki se jih loteva, v vseh ostaja izrazito površno, plakativno in v načinu razpiranja ali argumentiranja vsebin zaprašeno. V besedilu se znajde skorajda vse: nebinarnost spola (ki je sicer izražena zgolj z eno samo repliko »nisem ne moški, ne ženska« na začetku in ki z nadaljnjim razvojem dogajanja ne dobi več nikakršnega prostora ali pozornosti), (ne)zmožnost odprtega razmerja, biseksualnost, homoseksualnost, vplivništvo, aktivizem, materinstvo bodisi biološkim bodisi posvojenim otrokom, položaj balkanskega umetnika v družbi, pandemija kovida 19, nasilje hrvaške policije nad migranti, stopnja samomorilnosti v Vzhodni Evropi, zmerjanje Romov, britanska kraljica, feminizem, moško-ženski odnosi in še bi lahko naštevali. Gre za ilustracijo razpada sveta, ki pa izzveni v razglabljanja ljudi z dovolj denarja, da svoje probleme rešujejo na luksuznem dopustu, v umetniškem smislu pa je edini možni odziv nanje ironizacija. Podobne simptome vsebinske prerazpršenosti v sodobni drami smo lahko zaznavali tudi v uprizoritvi Vse ok na odru ljubljanske Drame v tej isti sezoni. Kabaret Kaspar je tako kolaž uvidov v trenutke sodobnosti, nekakšen tik-tok brez omrežja, ki svojo največjo vrednost dobiva v razvedrilnosti, ne uspe pa ostreje izpihniti svoje satirične osti.

Režiser Marjan Nečak besedilu dodaja drugo izjemno prezentno formalno plat – glasbo. Kot je bilo mogoče videti že pred nekaj sezonami v Mali drami z uprizoritvijo Deklice s strunami, je Nečak, ki je poleg vloge režiserja prevzel tudi vlogo skladatelja, specialist za glasbeno gledališče, s čimer prinaša dobrodošlo formalno pestrost v gledališko krajino. Čeprav ni očitnega vsebinskega razloga ali utemeljitve, zakaj je zgodba Kabareta Kaspar posredovana v tem formatu, kako jo to oplemeniti ali dopolnjuje, je uprizoritev v izvedbenem smislu močan izdelek. Glasba je pestra in raznolika, v preigravanju različnih principov ustvarja gladko ritmizacijo dogajanja, četudi je uprizoritev z glasbo, predvsem pa s številom songov, preobložena. Režija, ki se tako močno osredotoča na glasbo, pri čemer gre to v nekaj trenutkih na račun slišnosti in razumljivosti besedila, spretno manevrira med kabaretsko serijo pevsko-plesnih nastopov in počitniško situacijo, ki na enotnem prizorišču za celotno trajanje drame drži vseh devet akterjev. Ta množična situacija najbolje učinkuje v sklepnem delu uprizoritve, ko se liki naberejo pri večerji in morda najtemeljiteje vstopijo v dialog, s čimer se ustvari eden najmočnejši, stilsko najintrigantnejših in najjasneje fokusiranih prizorov v predstavi. Nerealistična logika uprizarjanja, ki jo terja sam format, se manifestira v slavnostnih kostumih drugega dela uprizoritve, ko se igralci pred nami pojavijo skoraj kot temačni cirkusantje, a obenem čisto enako mogoče tudi zgolj pretirano modno navdušeni bogataši. Nasploh predstavo odlikuje kostumografija Jelene Proković, ki ji dodaja živo barvitost in odlično deluje v smislu hipnega karakteriziranja nastopajočih. Scenografka Urša Vidic prostor oblikuje barvno bolj umirjeno, kot generično bež letovišče, kjer se pridih narave začuti v bršljanu, ki visi nad prizoriščem. Z različnimi nivoji in materialnostmi tal (les, mivka) ter s projekcijo morja na platnu (z duhovitimi ilustriranimi intervencijami, ki bi lahko odigrale še večjo vlogo v ustvarjanju kontraplana dogajanju) se izriše učinkovit enoten prostor, ki omogoča mizanscensko razigravanje igralcev, a se ne odlepi od ilustrativnosti dogajalnega prostora. Čeprav se zdi, da s stilizirano konstrukcijo svetilnika zaznava in upošteva žanr kabareta, ostaja skozi trajanje preveč statičen in glede na logiko uprizarjanja nepotrebno realističen. Slikovitost uprizoritve dopolnjuje topla svetloba Boruta Bučinela, ki predvsem z minimalnimi intervencijami v avditorij (na sam strop) in s poantiranjem z uporabo hladne in ostrejše svetlobe ustvarja prezentno lučno podobo.

Banalnost in prežvečenost te ideje je reprezentativna za uprizoritev, ki je obrtniško in zabavljaško izjemno solidna, vsebinsko pa, predvsem zaradi dramske predloge, ne prinese ničesar novega.

Igralski ansambel se skozi formalno plat uprizoritve razživi in razigra v resnično inspirativnem ekipnem duhu. Mreža med liki je namreč nekoliko benigna v smislu jasnega vzpostavljanja razmerij moči, ki bi omogočalo eksplicitnejše konfrontacije in konflikte. Vsi manevrirajo med spolzkim terenom preresnega ali premoralističnega podajanja besedila, pri čemer zagotovo ne pomaga, da je precej teksta brez jasne logike izgovorjenega v avditorij in ne v situacijo (kot dobro delujočo rešitev velja izpostaviti govorjenje v telefon, ki ga največkrat uporablja Iva Babić) pa da je besedilo mestoma pisano v rimah, mestoma spet ne. Benjamin Krnetić kot Sir Oliver Ritual razvije intrigantno žlahtno brezbrižnost v podajanju replik. Bolj kot na oblikovanje celostne psihologije lika se Krnetić fokusira na pojavnost posamezne replike, ki jih preigrava v raznolikih držah in registrih, zdaj močno poantirane, zdaj povedane čisto mimobežno, s čimer razplasti sicer temeljno dilemo teh igralskih izzivov, da jih zgodba ne popelje dlje od ironizacije. Podobno, le da morda bolj eksplicitno telesno ravna Saša Tabaković kot Franz Gottlieb Glass, s čimer poskrbi za vrsto močnih komičnih trenutkov v uprizoritvi. Precizen v vsakem gibu in izjemno sugestiven v obrazni mimiki, Tabaković blesti kot duhovnik, čigar prisotnost na skupinskih počitnicah je zagotovo še najbolj bizarna od vseh. Prav tako celotna zasedba izrazito močno nastopi v pevskih delih uprizoritve. Nina Valič pa s prečno flavto, ki jo izjemno učinkovito integrira v zgodbovno linijo svojega lika, odpira pogled v to, koliko dlje bi uprizoritev lahko šla, če bi se bolj kot na Kasparja osredotočila na kabaret. »Divjak« Rudi, ki ga upodobi Klemen Janežič, čigar močna telesna izraznost je s pridom izkoriščena v tej nemi vlogi, ostaja dramaturško najbolj vprašljivo mesto uprizoritve. Rudi, ki se kaže kot nedolžen otrok, ostaja tako v likovnem kot v vsebinskem smislu znotraj pričakovanih okvirjev realističnega uprizarjanja divjosti, funkcija motivacije za ostale like, s čimer mu je odvzeta samostojna pomenska vrednost. Rudiju se v vlogi kontrapunkta družbi počitnikovalcev pridružuje vodička Andrea Gabiano v interpretaciji Barbare Cerar, ki celotno predstavo deluje kot, no, vodička. Cerar nas s tisto pravo mero prisiljene prijaznosti v službi in s pikrimi pripombami pelje skozi džunglo, v kateri naj bi se skrival tudi »divjak«, a naj bi šlo le za promocijski trik. To osnovno vprašanje, ali je med Rudijem in Andreo Gabiano kak pakt ali pa ga res tudi ona prvič vidi, ostaja neodgovorjeno in zdi se, da je s tem izgubljen potencial za močnejše fokusiranje pripovedi.

Kabaret Kaspar se sklene z mislijo, da je človek najbolj strašljiva stvar na tem svetu, in s pozivom, naj hranimo tisto, kar je Rudija (nedolžnega, otroškega) v vseh nas, ko se oranžen balon, ki ga je spremljal vso predstavo, poda med občinstvo. Banalnost in prežvečenost te ideje je reprezentativna za uprizoritev, ki je obrtniško in zabavljaško izjemno solidna, vsebinsko pa, predvsem zaradi dramske predloge, ne prinese ničesar novega.

Benjamin Krnetić, Iva Babić, Borut Bučinel, Marjan Nečak, Klemen Janežič, Nina Valič, Urša Vidic, Saša Tabaković, Barbara Cerar, Jelena Proković

Povezani dogodki

Jaka Smerkolj Simoneti, 21. 6. 2022
Ujetnica drugega pogleda
Jaka Smerkolj Simoneti, 13. 5. 2022
Veliko nakazanega, manj oprijemljivega