Maša Radi Buh, 21. 12. 2021

Transformacija plešočega subjekta

Kristina Rozman: DO POJUTRIŠNJEM. Plesni teater Ljubljana. Premiera 10. 12. 2021, ogled ponovitve 11. 12. 2021.
Foto: Gregor Kuhar
Foto: Gregor Kuhar
Foto: Gregor Kuhar
Foto: Gregor Kuhar
Foto: Sunčan Stone
Foto: Sunčan Stone
Foto: Sunčan Stone
Foto: Sunčan Stone

Razvoj prvih avtorskih koreografskih del v sklopu prvenca v Plesnem teatru Ljubljana (najverjetneje zaradi finančnih in produkcijskih omejitev) velikokrat zavzame obliko krajšega solističnega dela, ki je pogosto nagnjeno k produciranju kontemplacije in prezentacije lastne subjektivnosti (v kontekstu bodisi trenutnega bodisi ontološkega) bivanja v svetu. Solistični prvenec Kristine Rozman, sicer izkušene performerke v raznolikih projektih uprizoritvenih umetnosti, ki nosi naslov Do pojutrišnjem, prav tako izrisuje vsebinsko-koreografske poteze, ki ga umeščajo v prej omenjeno tradicijo, saj črpa iz kontemplacije o trenutnem neokapitalističnem času in, upoštevajoč tako individualnost plesalke na odru kot tudi same odsotnosti drugih uprizoritvenih komponent, ki bi sugerirale drugače, o sebi v njem. Skorajda izpraznjen oder se v okviru te zasnove pred nami pojavlja predvsem kot osebni prostor, ki ni nič več in nič manj kot kraj srečanja med internim in eksternim svetom koreografinje, kjer se dogaja introspekcija o svoji poziciji in prezenci, o bivanju. Topografija prostora je ob odsotnosti kakršne koli scenografije odprta in nedoločena, vsled scenskega minimalizma pa v zgornji levi kot nameščeni reflektorji LED rahlo premestijo prostorsko težišče v levo. Zevajoča praznina odra po eni strani prinaša ambient svobodnega in neomejenega premišljevanja, sočasno pa obdana s črnino in mehkimi lučnimi toni (Gregor Kuhar) ustvarja relativno varen in topel okvir internega sveta.

Nastopajoče telo, ki je uvodoma zvito v klobčič in pokrito z belim plaščem, se na začetku še giblje v polju nedefiniranosti, saj so njegove možnosti postajanja še brezmejne. A kaj hitro se njegova neomejena potencialnost prelevi v koreografsko impresijo človeške subjektivitete in njenega razvoja do sicer še vedno ambivalentnega, a veliko bolj suverenega in samozavestnega zaključka, kjer se zdi, da Rozman doseže neko relativno spravo s svojim obstojem tukaj in zdaj. Dramaturško ogrodje predstave je sorodno klasičnemu protagonistovemu popotovanju prek preprek in težav do bolj ali manj uspešne samorealizacije. Glavni nosilec te strukture je gib, ki se iz zvite in pritalne pozicije postopoma razvije do vertikale, pri tem pa ga podpirata zvočni in vizualni aspekt, ki v hierarhiji odrskih elementov zelo klasično delujeta predvsem kot njegova spremljevalca, saj ne divergirata od zastavljenega loka uprizoritve. Postopno razbohotenje zvoka, ki napolni zvočni prostor (Eduardo Raon), in umetna megla, ki se ob koncu razleze po fizičnem, sta komponenti, ki najizraziteje podpirata dramaturški lok k semitriumfalnemu zaključku, ki pa za razliko od konvencionalnega okvirja ne sili v enoplastno zmagoslavje. Transformacija plešočega subjekta, podobna živalski levitvi ali pa preobrazbi iz gosenice prek kokona v metulja (na kar asociira tudi dvostranski plašč s potiskom živalskih vzorcev), ne prinese emotivnega občutka izpopolnjenosti in odkritja enega in edinega pravega načina bivanja, temveč sebstvo potone v meglico nevidnosti, da izgine. Tempo predstave, ki na začetku teče fluidno in počasi ter se udobno razliva skupaj s plesalkinim počasnim gibanjem pod plaščem, kljub razvoju koreografije tako v vertikalo kot v prostorsko popotovanje ne doživi občutnejše pospešitve. Zdi se, kot da z isto intenziteto minevanja spremlja tudi vse nadaljnje dogajanje, saj interna dinamika fraziranja gibanja ohranja občutek stalnosti in enakega tempa, ki prispeva k medli dinamiki predstave.

Močna osebna nota tega solističnega dela, ki izvira prav iz odločitve za tako subjektivistično tematiko, ostane brez vpletene polnosti in večplastnosti kontempliranja situacije, ki je zarisana v spremljevalnem besedilu, a se ne uspe manifestirati v koreografsko-dramaturški konstrukciji predstave.

Odzveni ptičjega in živalskega oglašanja v zvočni podobi zarisujejo poteze igrivosti in življenjskega zanosa, boja za preživetje, življenje, obstoj in njegovo radost, pa tudi lasten glas, oglašanje o prisotnosti na svetu. Vendar pa je vzdušje, ki je vzpostavljeno z odrsko prezenco, prevladujoče fokusirano in obarvano z odtenki napora in truda. Boj z lastnim telesom, za katerega ni vedno jasno, ali je načrtno integriran v fraze ali pa gre le za pomanjkljivost v izvedbi, slika portret koreografinje in plesalke, ki pripoveduje o vztrajnosti, a za katerega se na trenutke zdi, da komunicira predvsem sam s seboj. Izoliranost odrskega sveta, ki je deloma tudi posledica nihajoče prezence nastopajoče, sicer še dodatno podčrta vsebinsko podlago predstave, a občinstvo, ki je sicer povabljeno na to personalno potovanje kot njegov opazovalec, predvsem zavzema vlogo odmaknjenega spremljevalca, ki ostaja skoraj popolnoma odrezan od dogodka. Močna osebna nota tega solističnega dela, ki izvira prav iz odločitve za tako subjektivistično tematiko, ostane brez vpletene polnosti in večplastnosti kontempliranja situacije, ki je zarisana v spremljevalnem besedilu, a se ne uspe manifestirati v koreografsko-dramaturški konstrukciji predstave. Zastavljene poteze se v formalnem smislu resda razvijejo, a uprizoritvi tako gibalno kot koreografsko umanjka kompleksnejši pristop, ki bi jo oddaljil od ponavljajočih se vzorcev solopredstav, temelječih na produciranju narativa o lastnem bivanju in/ali identiteti.

Eduardo Raon, Gregor Kuhar

Povezani dogodki

Maša Radi Buh, 18. 8. 2022
Bi(va)ti v dvomih
Maša Radi Buh, 16. 7. 2022
Senzibilen in zrel koreografski let
Maša Radi Buh, 2. 6. 2022
V vzorce ujeta avtorska nota