Tomaž Gržeta, 23. 11. 2023

Topla pripoved o hladnih dejstvih

Bojana Šaljić Podešva, Saška Rakef: Ko sem še. Slovensko komorno glasbeno gledališče, Štihova dvorana, Cankarjev dom, datum ogleda 18. 11. 2023.
:
:

Foto: Arhiv CD

Zvočna krajina, stkana iz mimo letečih fragmentov šepeta, žvižganja, vdihov in izdihov, kapljajočih vokalov in šumov ... Iz njenega kaosa se, kot izza meglice, začnejo kazati poteze portreta neke osebe, neke osebnosti. Zvokom, ki jih z usti in dlanmi proizvajajo štiri po prostoru okrogle dvorane razmeščene pevke, se sčasoma pridružijo elektronska glasba ter posneti delčki pogovorov kot naključni koščki neke pretekle, a zdaj razbite in oddaljene realnosti. »Konkretna glasba« – elektronski zven, stkan iz posnetkov zvokov resničnega sveta – je abstraktna v svoji pojavnosti in hkrati konkretna v svoji izraznosti. Zvoki krožijo po okrogli Štihovi dvorani, v zraku se lovijo in rojijo ... Zvočni fragmenti trčijo drug ob drugega, se lepijo med seboj ter se združujejo v čedalje daljše fraze, tvorijo celotne besede, krajše melodije, ritmične vzorce ... Spontano in kot po nekem čudežu se zaveš, da se počutiš kot aktivni udeleženec neke zgodbe, ki ti je povsem neznana, a vendar sumljivo domača, prijetno prepoznavna. Kot bi ti v ušesa prodirali pogovori družinskih članov, medtem ko dremaš na fotelju. A vendar ti glasovi niso znani in do tebe prihajajo filtrirani skozi skrivnostno tančico glasbenega ozadja, ki loči in hkrati povezuje svetova realnosti in spomina, tvojega in tujega, poistovetljivo univerzalnega in intimno osebnega.

V zvočno tkanino in v sam fizični prostor odra se nenadno vreže nastop igralke, v kateri prepoznamo protagonistko, ki ji demenca vztrajno odžira spomine, razbarva čustva. Ženska, v katere zgodbo in notranji svet smo postavljeni, s svojim glasom na eni strani razdira šive glasbe, na drugi pa krpa luknje, ki zijajo v raztrgani zgodbi – dobesedno išče in poskuša všiti pretrgano rdečo nit nazaj na njeno mesto. Ko igralka zakoraka v prostor in zatava po brezpotjih razbitih, med seboj ločenih, a ne povsem v nesmisel porazgubljenih spominov, se znajde v središču kontrapunkta štirih melodij, ki kakor da zvenijo v lastnem glasu protagonistke. (Kajti vsi razmišljamo, beremo in se spominjamo v svojem lastnem glasu – razen ko hočemo v spomin nalašč priklicati znani glas neke druge osebe.) Njihov žlahtni a cappella zven predstavlja trenutek lucidnosti, ki se kmalu spet prevesi v žvižg in šepet, šum vetra in ptičje žvrgolenje, ki prihaja skozi okno, nepomembne, a dragocene koščke vsakdanjih pogovorov, ki prihajajo iz ... dnevne sobe ...? Ali iz spominov, preteklosti? Lucidnost čedalje bolj razdirajo dvomi, dokler besede in zvoki narave popolnoma ne izginejo. Dokler protagonistka ne ostane sama v svoji glavi, a vendar ne tudi sama s svojimi mislimi – teh na neki točki ni več. Namesto misli ostane samo še lastni glas, jok, krik, vzdih. Obstoj. Samota v lastni družbi. Na koncu pa tišina, popolna tišina, brez vsake prisotnosti. Slovo.

Ko sem še je komorna opera, ki pripoveduje o demenci, bolezni, zaradi katere se človek že daleč pred koncem svojega življenja začne poslavljati od sveta in sebe samega. Je glasbeno-odrsko delo, ki poskuša pričarati osebno, tragično izkušnjo izgube spomina in lastne identitete. Je gledališka mojstrovina, ki opazovalca posrka vase in mu intimno izkušnjo neke neznane ženske vrine globoko pod kožo do te mere, da se z njo skoraj popolnoma poistoveti. Je zgodba o usodi, toplo občutena pripoved o hladni realnosti, lekcija o empatiji in stoičnosti. Ko sem še je tudi izrazito »ženska« zgodba, vendar ne feministična, temveč univerzalno človeška. Je sad navdihnjenega sodelovanja treh ustvarjalk: skladateljic Bojane Šaljić Podešva in Ingrid Mačus ter režiserke in libretistke Saške Rakef.

Ko sem še je predstava, ki ima izjemno moč: ta moč ni nasilna, ni veličastna, ampak seže globoko. Vsakega navzočega neposredno sooči z možnostjo neizogibnega. Mu pričara prijetno domač svet ter ga seznani z možnostjo prezgodnje izgube vsega, kar tvori njegovo identiteto, lastni svet in pomen obstoja.

Bojana Šaljić Podešva je oblikovala intimno občuteno zvočno krajino, v katero je med svojo elektroakustično glasbo spretno vpletla tudi posnetke pogovorov protagonistke zgodbe s člani njene družine. Enkratno povedno, naravno tekočo zvočno pripoved izkušene, na področju elektroakustične glasbe izjemno verzirane in uveljavljene ustvarjalke je dopolnila mlada, uveljavljajoča se skladateljica Ingrid Mačus. Prispevala je kompozicijsko dovršene in močno ekspresivne a capella odseke, skozi katere je razkazala globoko poznavanje izrazne moči vokala ter razkrila lastno doživetje zgodbe. Rezultat izjemno posrečenega sodelovanja dveh skladateljic je bila organsko zraščena živa a capella in posneta elektroakustična glasba dveh povsem različnih, a v skupnem izražanju enkratno uglašenih ustvarjalk. Njunemu izdelku pa je bil povsem enakovredno pridružen tudi prispevek Saške Rakef Perko, ki je kot libretistka ne le prepričljivo in odmerjeno položila besede v usta odrskim interpretkam, temveč tudi kot režiserka izjemno spretno izkoristila tako izrazni diapazon poustvarjalk kot tudi tehnične (prostorske, akustične in svetlobne) zmogljivosti nenavadne, a očitno navdihujoče okrogle Štihove dvorane.

Pri oblikovanju tehtno premišljene in ekspresivne vizualne podobe predstave, ki je povsem podčrtala značaj in vsebino glasbe in besede, so sodelovali Jasna Hribernik, Maja Sotošek in Andrej Intihar. Besede protagonistke – v neizmuzljivi objem demence ujete priletne gospe – je oživelo kar pet pevk in ena igralka. Katja Konvalinka, Rebeka Pregelj, Irena Yebuah Tiran in Barbara Jernejčič Fürst so s trdno zanesljivostjo in močno izraznostjo v živo interpretirale izrazito pestre in zahtevne parte. S posnetka se jim je pridružil tudi pretresljivo ekspresiven nastop Mirjam Kalin. Skupaj so dale glas protagonistkinim mislim in čustvom, ki se v njeni glavi prepletajo, plastijo, odmevajo, izgubljajo. Stik njenega notranjega sveta z realnostjo pa je z govorjeno besedo in igro podala izvrstna Jožica Avbelj, ki je sicer kvantitativno skopo in navidezno preprosto besedilo briljantno nadgradila z večplastnimi variacijami in igralskimi intervencijami – do ravni resnično pretresljivega. V gladko tekočo, do skrajnosti izrazno celoto je osebne interpretacije vseh nastopajočih umetnic povezovala izvrstna Jerica Bukovec. Diskretno, a zanesljivo je dogajanju narekovala tempo in intenziteto ter zamisel ustvarjalk predstave spretno predala občinstvu.

Ko sem še je predstava, ki ima izjemno moč: ta moč ni nasilna, ni veličastna, ampak seže globoko. Vsakega navzočega neposredno sooči z možnostjo neizogibnega. Mu pričara prijetno domač svet ter ga seznani z možnostjo prezgodnje izgube vsega, kar tvori njegovo identiteto, lastni svet in pomen obstoja. To doseže z mehko igro zvokov in svetlobe, ki slika presenetljivo širok spekter čustev – od toplega, nedolžnega veselja do ledeno pustega obupa in osamljenosti. Vendar bi o katarzi tukaj težko govorili. Pa ne zaradi morebitne prešibke izraznosti predstave, to nikakor. Kvečjemu nasprotno. Z zgodbo se je moč povsem poistovetiti, a pripoveduje o hladni realnosti. Človekovi spomini so nekaj najbolj osebnega, medtem ko je bolezen povsem brezosebna, brezčutna: ne izbira žrtev, ne deluje iz jeze ali zamere, temveč nastopi kot naravni del življenja, kot neizogibna napoved smrti. Ko sem še brez lepotičenja in moraliziranja predstavi to dejstvo, naslika to realnost. In nalašč ne postreže tolažbe. Bolezen in smrt sta dejstvi, ki ju ni mogoče omiliti. Sta pač naravni del življenja. Kot bi moral biti tudi obisk gledališča. In gledališke predstave, ki te obogati, četudi ti ne omogoči doživetja katarze.

Andrej Intihar, Ingrid Mačus, Barbara Jernejčič Fürst, Saška Rakef Perko, Maja Sotošek, Jasna Hribernik, Irena Yebuah Tiran, Bojana Šaljić Podešva, Rebeka Pregelj, Katja Konvalinka, Mirjam Kalin, Jožica Avbelj, Jerica Bukovec

Povezani dogodki

Tomaž Gržeta, 5. 10. 2023
Vrnitev k lastnim vrednotam