Sedemdeseta obletnica SLG Celje in z njo zvezani slavnostni dogodki so lanskega decembra potonili nekje med koronskimi valovi in celotno rajanje ob jubileju se je (tako kot mnogo drugih kulturnih dejavnosti in dogodkov) preselilo na splet. Skoraj leto kasneje tako SLG Celje svoji publiki predstavlja odrski dogodek Bodi gledališče! s podnaslovom ''zadnja generalka za premiero proslave zamujenega jubileja ob slavnostni sedemdesetletnici našega gledališča lani … z gosti'', ki je po strukturi ravno to – (zamujena) proslava, ki pa v pomanjkanju osnovne klasične forme ni nič manj gledališka, za povrh pa je še atraktivno prikupna in duhovita.

Strnjena ''proslava'' na oder postavlja tričlanski bend (Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec so skupaj z Brankom Završanom tudi avtorji glasbenih aranžmajev), ki v živo kot inštrumentalisti na različnih inštrumentih in hkrati spremljevalni vokali spremljajo šest članov ansambla SLG Celje: le-ti v prepletu songov skupaj z nekaj malega zgodovine gledališke hiše in dobro mero igralskih samoizpovedi krojijo dinamičen gledališki dogodek, zajet v okvir proslave. Glasbeno ogrodje sestavlja nabor popularnih (večinsko) poprock popevčic iz različnih obdobij slovenske in tuje glasbe, ki pa v le blagi preobleki in v občasni obliki glasbenega venčka (medley) zazvenijo sveže ter vitalno poudarjajo besedila songov. Ta se vsebinsko bodisi v empiričnem bodisi v teoretskem smislu navezujejo na gledališče in nekatera bolj, druga manj posrečeno tudi prilegajo glasbeni podlagi (avtor besedil songov Branko Završan).

V to pojoče in govorjeno tematsko polje gledališča med teorijo in prakso oziroma med študijem in izkustvom se vpenjajo igralci različnih generacij (od tistih na začetku profesionalne poti in prve službe do tistih, ki že več kot polovico svojega življenja opravljajo poklic igralca), ki iz svoje pozicije in v vlogi samih sebe z lastnimi doživljanji polnijo vmesne prostore med songi. Zaradi stabilne strukture dogajanja in skrbnega občutka za doziranje informacij (dramaturginja Alja Predan) pa tudi enakovredne razporeditve nastopov vseh šestih igralcev je uprizoritev proslave prijetno razgibana, koncertni kostumi z drobcem ekstravagance Jelene Proković in izpraznjen oder (razen zadnje stene, posute z migetajočimi zvezdami) pa poskrbijo, da je proslava atraktivna predvsem zaradi igralcev, na katere se najbolj osredini. Pri tem režija Ivane Djilas ne igra pretirano na sentiment publike niti ne poskuša umetno privzdigovati gledališča v abstraktne višave, temveč le nežno potiska dogajanje in akterje v akcijo, ki je zaradi prav umerjene osebne note in predvsem odnosa ustvarjalcev do materiala v glasbi in izpovedi nežna, topla poema o teatru in igralskem poklicu.

Predstava v obliki proslave oz. proslava v obliki predstave tako ne ponuja nekega klasičnega (ali metafizičnega) dramskega dogajanja, uspe pa ji na iskren in topel način nagovoriti publiko, ki uživa v bežnih podrobnostih vsakdana igralca in skrivnostih izza zastora.

Absolutno triumfalen je uvodni glasbeni nastop Beti Strgar, ki je pevsko daleč najbolj markantna na odru: s svojo izvedbo Kok je lepo, da smo tu v gledališču na glasbeno osnovo uspešnice You make me feel like a natural woman nas kaj hitro prepriča, da je lepo biti z njo v gledališču, skrajno bravurozni in vsebinsko polni pa so tudi njeni ostali glasbeni nastopi. Čeprav je Strgar v tovrstnem tipu predstave zagotovo glavni adut na odru, pa to ne zasenči njenih preostalih petih soigralcev, saj se ti ravno tako zelo prepričljivo znajdejo v glasbenih točkah in slikovitih samogovorih vmes, pri čemer vsak v zgodbo vnaša nekaj intimno karakterno svojega. Medtem ko Branka Završana obdaja melanholija najizkušenejšega in njegova z gledališčem tesno spletena zgodovina (krhko ganljiva v pesmi Za Hekubo, odpeti na melodijo Blue Bayou) mu kot dipol naproti stopa Žan Brelih Hatunić, ki se ne le nadvse izkaže v pevskih točkah, temveč tudi (kljub svoji mladosti) pokaže zrelo odrsko prezenco in hkratno svežo simpatičnost igralca na začetku svoje poti nekje na križišču med študijem igre in prvo resno igralsko službo. Moški del zaokroža Gregor Čušin kot gost, ki je v vlogi (idejni in dejanski) vskoka namesto Damjana M. Trbovca najbolj zabaven del uprizoritve, saj Čušina odlikuje sijajen smisel za (kvaliteten) humor, s katerim hitro pridobi naklonjenost publike. Ženski trojec poleg Beti Strgar sestavljata še Tanja Potočnik z odločno in samozavestno  igralsko držo ter Lučka Počkaj, katere nastop je najbolj gledališko-sociološko zaznamovan in zato tudi aktualen, saj govori o (ne)prisotnosti ženskih avtoric v dramskih tekstih, defiticitu ženskih režiserk (še posebej v zgodnjem obdobju njenega ustvarjanja) ter lepljivosti stereotipov na igralko v starejših letih (ki pri 46 letih niti ni zares ''starejša''?) V tem kontekstu se njen eksplozivni nastop na glasbeno podlago Pravljice o mavričnih ljudeh bere s subtilno feministično noto. Pri tem je smiselno omeniti tudi song, kjer se (na matrico Thank you for the music) igralci zahvaljujejo ostalim delavcem v gledališču, ki skrbijo za potek dela, kar je spretna poteza, saj predstavi tako ne moremo očitati ekskluzivnosti in zaverovanosti zgolj v igralski poklic, ker da jasno vedeti, da je gledališče organski sistem, kjer lahko uprizoritveni deležniki polno zaživijo le ob hkratnem udejstvovanju zaodrskih deležnikov. Nenazadnje pa igralska zasedba članov SLG Celje zopet pokaže natančen (in kolegialen!) smisel za ansambelsko igro, v kateri se v skupinskih prizorih spretno suka tako pevsko (v smislu razmerja glavni pevec : spremljevalni vokali) kot koreografsko (koreograf Željko Božič). Moteča pomanjkljivost sicer natančno dodelanih nastopov pa je tehnično-zvočna podoba, saj se igralce mestoma ne da razumeti bodisi zaradi preglasnosti benda bodisi zaradi vztrajnega šumenja naglavnih mikrofonov, ki jih pojoči in govoreči nosijo. Glede na to, da so se z enako težavo spopadali vsi, se poraja domneva, da je srž problema v tehnični opori in ne v igralcih (ali bendu) samih.

Predstava v obliki proslave oziroma proslava v obliki predstave tako ne ponuja nekega klasičnega (ali metafizičnega) dramskega dogajanja, uspe pa ji na iskren in topel način nagovoriti publiko, ki uživa v bežnih podrobnostih vsakdana igralca in skrivnostih izza zastora. Čeprav je posvečena sedemdeseti obletnici celjskega gledališča, pa naj ob tem ne zavede možna konotacija enkratnosti dogodka: predstava je vendarle tako vitalna in vsesplošna v izkušnji teatra samega, da ne okosteni v okviru proslave ob določene dnevu, temveč se lahko (in tudi se) na repertoarju ponavlja tudi v prihodnje. In prav je tako. Naj občinstvo začuti, kok je lepo v gledališču tudi na čisto običajen dan, ko celjsko gledališče ustvarja že sedemdeset in nekaj let – in ko smo gledališče.