Čeprav drama Kazimir in Karolina avstrijsko-madžarskega avtorja Ödöna von Horvátha datira v letu 1932, se v njej ne dogaja nič takega, česar ne bi mogli opazovati tudi v naši zdajšnjosti – tradicionalni Oktoberfest postreže s prenažiranjem z alkoholom in hrano ter v udeleženkah in udeležencih vzbuja najbolj sporne in potlačene ideje; fašistična miselnost se krepi z vsako nebulozno izjavo tistih, ki raje (slepo) verjamejo, kot pa razmišljajo; nek par, ki tako ali tako ni imel prave perspektive, se razhaja zaradi banalnega razloga, ki pa je le vrh ledene gore tega razmerja; po prizorišču pa se sprehajajo ljudje, ki si prav vsi želijo nekaj boljšega (zase), pa tega ne upajo priznati, zato se ta blazna želja generira v dejanjih do sočloveka – pogosto ravno do tistega, ki je na hierarhični lestvici nižje. Dramsko besedilo tako ponuja več izhodiščnih točk za premislek, ki v obširni priredbi režiserke Nine Rajić Kranjac in dramaturga Tiborja Hrsa Pandurja s stapljanjem kar petih verzij teksta (nekaj prirejevalnih posegov je izpisanih v dramaturgovem članku v gledališkem listu) kljub kvazikomičnim nastavkom še ostreje pride do izraza v vsej svoji – kot se izkaže na koncu – žalosti in brezupu.

Režiserka (asistent režije Jaka Smerkolj Simoneti) tudi v najnovejši uprizoritvi, ki odpira novo sezono Mestnega gledališča ljubljanskega, ohranja in pili svojo režijsko poetiko z uprizoritvenimi principi in elementi, ki tvorijo njen tipični estetski in izrazni odrski konglomerat. Na odru, kjer se godi tisoč stvari in v zaokroženosti kaosa vse funkcionira presenetljivo, a logično, pa Nina Rajić Kranjac svoje gledališko potovanje ne razpira le prek vprašanj, ki se tičejo besedila in njegovih nevralgičnih točk, temveč tudi intimnega in hkrati ontološkega vprašanja gledališča: rezi, ki sprva nepotrebno, prekratko in celo nekoliko zoprno prekinjajo bavarski veseljaški motor, se v celoto navsezadnje usedejo kot eden od senzibilnejših premislekov, kam gremo – ne le v človečnosti pred drugo svetovno vojno (to navsezadnje že vemo), temveč tudi v gledališču, uprizarjanju in poslanstvu tako umetnika kot človeka. Dramaturški tek predstave je natrgan, ves čas izmikajoč se – zdi se, da celo samemu sebi – vendar je misel predstave v kontekstu izgrajene konstrukcije odrskega sveta jasna in logična (asistent dramaturga Tilen Oblak). K temu zagotovo pripomore ena od dramaturško bolj finomotoričnih zmožnosti predstave, ki se s potujitvenimi izmiki v privatno ali stilizirano držo ves čas poigrava sama s sabo, pa vendar vsakemu liku omogoča in izriše polnokrvno osebnost, ne glede na gostoto replik ali (individualni) poseg v prostor.

Refren dogajanja je torej melodramatičen, celo prismuknjen razhod zaročenega para: Kazimir (Primož Pirnat) izgubi službo šoferja, zato zapade v globoko malodušje, iz katerega pričakuje, da ga bo reševala Karolina (Jana Zupančič) – a ona koprni po boljšem življenju, boljšem družbenem položaju in iztrganju iz žalobne sivine vsakdana, v katero drvi kot z vlakcem smrti. V tem koprnenju ni prostora za spodbujevalske aktivnosti za dvigovanje razpoloženja slabičarskega moškega (Primož Pirnat ga interpretira z ravno prav doziranim duhovitim patosom in samopomilovalnim (dobesednim in metaforičnim) metanjem ob tla), ki je kot mnogi drugi izgubil službo in bo očitno primoran poskušati živeti od skromne socialne pomoči (kar mu svetuje celo previdni, venomer nekoliko zmedeni angel (anti)varuh (Tanja Dimitrievska)). Karolina gre v poskusu upanja po svojo veseljaško pozabo realnosti, a sta tako njen čustveni kot tudi fizični propad in upad vseobsegajoča – v svoji resnobni interpretaciji zlorabe je Jana Zupančič ganljivo totalna, njeno ponižanje v svetu zabavljaštva, cepelina in piva, kjer je prostor le za tukaj in zdaj, pa šokantno boleče. Turobnega in na pol požganega okolja ne zakrijejo niti drobni elementi sijaja, kot je (zelo aktiven, saj se ves čas premika) ozek zlat zavesni tulec na sredini (scenografka Urša Vidic), niti uborni poskusi kičenja garderob, ki kljub dodatkom jasno kažejo na socialni status množice (kostumografka Marina Sremac, asistentka kostumografije Nina Čehovin). Pričeske iz nekega drugega časa, ki dopolnjujejo kostumografsko celoto, pa s svojim potovanjem po glavah in mimobežnih menjavah implicirajo, da je nrav mogoče zelo hitro spremeniti na površju – jedro pa ostaja enako (ubogo).

Rezi, ki sprva nepotrebno, prekratko in celo nekoliko zoprno prekinjajo bavarski veseljaški motor, se v celoto navsezadnje usedejo kot eden od senzibilnejših premislekov, kam gremo – ne le v človečnosti pred drugo svetovno vojno (to navsezadnje že vemo), temveč tudi v gledališču, uprizarjanju in poslanstvu tako umetnika kot človeka.

Medtem ko Kazimir išče tolažbo pri svojem odvratno nasilnem prijatelju Merklovem Francu (Matej Puc) in njegovi potlačeni partnerici Erni (Mojci Funkl uspe natančno izraziti zatolčenost šibkega malega človeka, iz katere vznika fašizem), se Karolina poskuša zabavati najprej z modnim prikrojevalcem Eugenom (interpretacija njegove senzibilnosti Jerneja Gašperina je tako verbalna kot telesna, zmerno karikirana, a nikakor banalna), katerega čut za sočloveka ne utiša nacistična mama (Bernarda Oman ima sicer več moči v privatnih legah, ko izraža ogorčenje nad uprizarjanim besedilom), temveč obljuba napredovanja višjega trgovskega svetnika Raucha (Lotos Vincenc Šparovec, ki uteleša zagamanega nacionalista v dirndlu in ki mu ljubezen do naroda kazi le sin Peter z levičarskimi parolami – Jure Rajšp v miniaturni, a ostri potezi upornika). Rauch skupaj z deželnim sodnikom Speerom (Uroš Smolej ga naredi na površju elegantnega, a hkrati takega, da se hitro izkaže za starikavo sluzastega) in Von Müllerjem (dostopni, a tudi potuhnjeno skrivnostni Gaber K. Trseglav) sestavlja del odvratne moške scene na poziciji, ki se slini za mladoletnicami (Lena Hribar Škrlec in Diana Kolenc tudi v vlogi ljubkih, a zato še bolj grotesknih stiliziranih strojevodij mlade generacije, ki nalaga ljudi na vlake in jih pelje bog-ve-kam, ampak vsi-vemo-kam, še posebej, če opazimo kup oblačil (in lasulj) na sredini odra). Odrsko in oktobrsko druščino dopolnjujeta še Karolinina starša, ki se zgražata nad hčerino izbiro, obnašanjem, ne pa tudi nad njeno predatorsko gosposko družbo (Karin Komljanec v indiferentni drži poročene žene, Gregor Gruden pa v mentaliteti zreduciran na družbeni položaj in ne na hčerino blagostanje). In kakor hodi vsak lik po svoje, se – tako kot veselici pritiče – postopno formira ena miselnost, en glas, en korak, ki umerja življenjski tempo in miselnost, znotraj katere se ljudje počutijo udobno in sprejeto, saj postajajo del skupnosti na (vsaj v tistem trenutku) pravi strani šotora, zunaj katerega se že dogajajo svinjarije – in pomislek, ali je naključje, da sta tako Oktoberfest kot oktobrska revolucija v desetem mesecu, se zdi brutalno pravilen.

V vedno bolj disperzni krajini, kjer vrtljivi krog na odru ne le logistično, temveč tudi ideološko usmerja tok dramskih oseb, se Karolina navsezadnje primakne nazaj h Kazimirju, kar je majhen idealističen drobec upanja in življenjsko razočaranje hkrati (ali je sploh kdaj šla?). A kolikor je ta intimna drama boleča, je še bolj boleče njeno okolje, kjer neobrzdano nasilje (grobost je čedalje opaznejša tudi v jezikovnem izrazu; lektor Martin Vrtačnik), nestrpnost in slepa zaverovanost v izkrivljeno ideologijo preplavljajo prej tako usklajeno korakajočo množico (in vedno večji prej omenjeni kup cunj (in lasulj)). Kratki zvočni posnetki intervjuja na temo zeitgeista dogajalnega časa s Hannah Arendt, premišljevalko banalnosti zla, in variacije Elvisove Can't Help Falling in Love, ki spremljajo celotno predstavo (avtorica glasbenega izbora je režiserka, avtor glasbe in zvoka Branko Rožman, oblikovalec zvoka pa Sašo Dragaš), so tako le še dodaten zbadajoč komentar vseprežemajoče mentalitete. Usodnost in nezmožnost vpliva na čustveno stanje (darling, so it goes, some things are meant to be) tako neobhodno zadene tudi občinstvo: spremljanje dogajanja ob večino časa razsvetljenem avditoriju (oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik) namreč zahteva tudi stališče publike – in to ne le stališče do človečnosti pred drugo svetovno vojno, temveč tudi do gledališča, uprizarjanja in poslanstva tako umetnika kot človeka. V tem kontekstu pa je Kazimir in Karolina pogubno žalostna predstava o brezupu, ki bi jo lahko gledali in premišljevali še naprej.