Če so prejšnjih sezonah v Lutkovnem gledališču Ljubljana (Male kraljice, Neli ni več) mlade uprizarjali profesionalni igralci, ki kljub svoji mladosti vseeno niso več najstniki, so letos to nalogo prepustili njim – najstnikom, realnim protagonistom. S tem v LGL-ju nadaljujejo celostno politiko aktivnega vključevanja gledalcev v gledališki proces in samo uprizoritev. Mlajši gledalci lahko izražajo svojo voljo in poglede na svet, neodvisno od mnenj staršev, učiteljev, denimo, tudi v letošnji uprizoritvi Kralj Matevžek Prvi. Spodbujanje neodvisnega mišljenja in omogočanje svobodnega izražanja otrok in mladostnikov, ki so večkrat premalo upoštevani in pokroviteljsko zatrti, nosi pomembno vlogo v opolnomočenju teh skupin. LGL se zaveda, da ni pomembno le ustvarjati predstav, temveč tudi zavzeti se za svojo publiko, kar najbolje naredi s tem, ko jo predstavi kot sposobne, razumne ljudi in ne (le) »otroke«, ali problematične najstnike.
Takšen je tudi glavni namen predstave Vihar v glavi, ki je nastala v režiji Primoža Ekarta in dramaturgiji Ane Duša ter v sodelovanju s sedemnajstimi najstniki. Uprizoritvena podlaga je delo Brainstorm, napisano za britansko skupino Company Three, ki je že v osnovi nastalo v sodelovanju z najstniki. V procesu ustvarjanja predstave v vseh segmentih sodelujejo mladi od 14. do 19. leta. Od pisanja do uprizarjanja. Tudi glasba je podrejena tej ideji, saj jo je ustvarila mlada zasedba Koala Voice, ki so jo popularizirale ravno generacije najstnikov z izborom na srednješolskem glasbenem tekmovanju Špil Liga.
Pomembno je tudi, da v predstavi nastopajo le najstniki. Da sami »odpeljejo« celotno predstavo od začetka do konca, sami vključijo publiko in prebijejo četrto steno, sprejmejo odgovornost za energijski nivo uprizoritve in njeno dramaturško napetost. To je izrednega pomena za njihovo avtonomnost in prepoznavanje njihovih sposobnosti, torej tisto, kar predstava pravzaprav želi poudariti. Dati mladim možnost biti odgovoren za uprizoritev je neprecenljivo za mlade ter publiko, ki na primeru vidi, česa so mladi sposobni, in tudi za samo vrednost, legitimiranje predstave, ki ne deluje dvolično, če želimo mlade predstaviti kot sposobne, jim moramo pač dati priložnost, da se dokažejo in jih ne nadomestiti z odraslimi, ki bi igrali najstnike.
Seveda so v predstavi navzoči zdrsi, ki bi se jim morda izognili, če bi vanjo umestili profesionalce, zato gledanje predstave morda ne predstavlja najbolj sproščene izkušnje, in sicer zaradi neurejenih razmerij jakosti govora, kričanja nešolanih glasov, ki drugače ne bi bili zadosti glasni za odrski govor, neizkušenega govora v mikrofon … Mogoče si gledalec po izhodu zaželi pet minut tišine, mogoče pogreša urejen dramaturški lok z jasnim zapletom, večjo raznolikost med posameznimi dejanji, ki se nizajo eno za drugim z bolj ali manj umestnimi prehodi. Pri tem je sam potek uprizoritve precej monoton. Deluje po principu nizanja prizorov, ki jih povezuje skupna tematika, vendar so prehodi največkrat označeni z jasno in neposredno napovedjo naslednjega prizora. Vendar so takšni spodrsljaji razumljivi in upravičeni ravno zaradi sporočila predstave, ki ga lahko doseže le avtentičnost najstnikov.
K avtentičnosti stremita tudi kostumografija, ki je sestavljena iz dejanskih oblek današnjih generacij najstnikov, in scenografija – najstniška soba. Sprva neosebna, čista, nevtralno bela, se, s prihajanjem najstnikov na oder in tekom razvoja predstave, polni, spreminja in dobiva tipičen videz »najstniškega brloga«. Razmetana, neurejena soba, ki visi na prelomu med pohištvom otroške sobe in dodatki mladih odraslih. Sobo dodatno polnijo tudi prizori, ki jim služijo kot izhodišče za uprizoritev dinamike starši-najstniki. Liki staršev, ki so prisotni v predstavi, predstavljajo velik del življenj najstnikov, njihove probleme, vzore oziroma vse tisto, kar so starši v tem občutljivem »vmesnem« obdobju. Nastopajo personalizirano, kot dejanski starši nastopajočih, ne le kot ideje staršev. Uprizarjajo jih njihovi otroci. Otroci izgovarjajo besede staršev namenjene njim – otrokom. S tem ponujajo vpogled v svoje dojemanje odnosa. Poleg likov pa so starši vključeni v predstavo kot ciljna publika nekaterih idej, ki jih nastopajoči podajo. Pri tem v ospredje stopajo bolj ali manj odkrita priznanja staršem za njihov trud. Hvaležnost je lahko napisana beseda, ki sporoča Rad te imam, ali prižgana lučka kot odgovor na vprašanje Ali si želim biti kot moj oče/mama.
Na splošno predstava deluje kot zagovor najstnikov, najstniškega obnašanja, ki je večkrat videno kot problematično. Okoli tega se plete rdeča nit v obliki znanstvenih tekstov, ki pojasnjujejo dejanja najstnikov z nevroznanstvenega vidika, z vidika delovanja možganov kot centralnega usmerjevalca naših dejanj. To ne ostane le na nivoju teoretičnih razlag, da bi opisano približali predvsem odraslim, mladi podrejo četrto steno in s preprosto igro vstajanja oziroma usedanja (na tem mestu so pravila oziroma način, kako doseči rezultat, rahlo nejasno zastavljena) izvabijo iz publike neme odgovore, ki pričajo, da tudi starši očitno niso vedno sprejemali razumnih, odgovornih odločitev, kakršen je recimo beg pred policijo, vožnja z nakupovalnim vozičkom in popivanje, ki jih danes večkrat očitajo svojim otrokom. V tem pogledu gre za predstavo najstnikov odraslim. Predstava pa ne gradi prepada med dvema generacijama, vendar nagovarja k medsebojnem razumevanju, poslušanju. To očitno pokaže z zadnjim prizorom, kjer mladi nemo kličejo, naj jih pogledamo in razumemo.
***
V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/