Letošnja koncertna sezona je na ljubljanskih odrih postregla s pestrim naborom opernih predstav. Tja sta jih postavila predvsem SNG Opera in balet Ljubljana ter Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG), kar ne preseneča, kajti operne produkcije so finančno in organizacijsko velikanski zalogaj, ki se ga lahko lotijo le večje umetniške inštitucije z zagotovljenimi sredstvi in uigranim timom strokovnjakov najrazličnejših, z gledališčem povezanih strok.
Nacionalno gledališče je med sezono predstavilo štiri nove produkcije. Prva letošnja premiera je bila na ogled že konec septembra in je ponudila kar dve deli v enem: opereto Dežela smehljaja Franza Leharja ter noviteto Alojza Ajdiča Miši v operni hiši. Podobno »parčkanje« krajših predstav na opernih odrih ni nič nenavadnega – nazadnje smo ga v Ljubljani videli v sezoni 2021/2022, ko sta kot enotna predstava zveneli Apollon Musagète & Oedipus Rex Igorja Stravinskega. Tokratna kombinacija je bila sad zamisli režiserke Eve Hribernik, ki je v protagonistih obeh predstav prepoznala isto zavezanost lastnemu okolju in prav tako obema sorodno hrepenenje po širitvi lastnih obzorij. Zato je deli v enotno predstavo povezala ravno ideja o osebnostni rasti in preseganju okvirjev, ki so posamezniku dani že ob rojstvu. Eva Hribernik je tokrat sodelovala s scenografom Jarom Ješetom in dirigentom Simonom Dvoršakom, s katerima so za SKGG ustvarili že veliko število uspešnih predstav. Trojica se je takrat prvič skupaj, in z velikim uspehom, predstavila tudi v SNG Opera in balet Ljubljana.
Konec januarja je prinesel Wertherja Julesa Masseneta, ki se je navezal na nedavni novi postavitvi Gounodevega Fausta – marca 2022 v ljubljanski, maja 2019 pa v mariborski Operi. Gre za operni obdelavi Goethejevih uspešnic, za katere se zdi, da v našem okolju padejo na izrazito plodna tla. Ob domačih glasbenikih so predstavo oblikovali predvsem gostujoči snovalci: poleg belgijskega dirigenta Ayrtona Desimpelaereja predvsem v Rimu živeči kubanski gledališki in filmski režiser Luis Ernesto Doñas ter tri italijanske umetnice: scenografinja Chiara La Ferlita, kostumografinja Elisa Cobello in oblikovalka svetlobe Camilla Piccioni. Posrečena izbira dela in enako srečno podeljene vloge, ki so iz ljubljanskega opernega ansambla izvabile maksimum, so zagotovile prepričljivo interpretacijo, ki bi jo v mnogočem lahko označili za višek letošnje sezone.
Na enako visoki – mirno lahko trdimo vrhunski – ravni je bila aprila predstavljena tudi La Bohème, ena največjih uspešnic Giacoma Puccinija in opernega repertoarja nasploh. Podobno kot pri Wertherju je tudi tukaj domača pevska zasedba sodelovala z gostujočimi umetniki, v prvi vrsti z dirigentom Kevinom Rhodesom ter belgijskim režiserjem, dramatikom in oblikovalcem svetlobe Frédéricom Roelsom ter scenografom in kostumografom Lionelom Lesirejem. V ospredje predstave sta stopila mogočna izraznost in izvrstno izpostavljen karakterni razvoj protagonistov, kar je botrovalo predstavi, sposobni vzbujanja sočutja in celo katarze.
Zato je še močnejši udarec zadala zadnja letošnja premiera v ljubljanski Operi – razočaranja, ki ga je bilo moč doživeti ob izvedbi komične opere Così fan tutte Wolfganga Amadeusa Mozarta, si nismo mogli predstavljati po tem, ko smo se s prejšnjimi predstavami »razvadili« oz. navadili na res zavidljivo tehnično in umetniško raven interpretacij. Nepričakovano neroden režijski poseg Alessia Pizzecha je naletel na nerazumevanje ne samo občinstva, temveč tudi solistov samih. Ob tem je treba izpostaviti tudi njihovo delno neposrečeno izbiro – v eni glavnih vlog se je povsem zunaj konteksta lastnih sposobnosti ter svojega območja udobja znašla Ana Dežman, ki solistični operni vlogi ni kos. Situacije ni uspelo rešiti nisi sicer cenjenemu dirigentu Philippu von Steinaeckerju, nekdanjemu rednemu gostu Orkestra Slovenske filharmonije. Sicer pa tudi zunaj konteksta letošnje, na splošno zelo kakovostne sezone njena zadnja predstava ni dosegla ravni, kakršno bi pričakovali od profesionalne mednarodne zasedbe oziroma od zasedbe, ki je obogatena z vabljenimi strokovnjaki iz tujine. Morda je bil nezadovoljivi rezultat zgolj posledica spleta okoliščin ali celo globljih, sistemskih težav, ki jih gledališče zagotovo ima. Vendar tukaj ni mesto za razpravo o »zaodrju« – kot kritik ocenjujem zgolj pojavnost predstav, kakršne SNG Opera in balet Ljubljana kot »gotove izdelke« ponuja svojim obiskovalcem.
Vsekakor pa je bilo celotno sezono moč opazovati vsakršno vrhunsko pripravljenost orkestra in zbora ljubljanske Opere, prav tako pa je med solisti nekaj takih, ki s svojo predanostjo, odgovornostjo in umetniškim prispevkom vsekakor predstavljajo gonilno silo izvajalske zasedbe SNG Opera in balet Ljubljana. V mislih imam predvsem Nuško Drašček, Mojco Bitenc, Nino Dominko, Martino Zadro in Aljaža Farasina. Toda nikakor ne gre pozabiti niti morda nekoliko spregledane Štefice Grasselli, ki ji vsaj do neke mere krivično (še?!) ne zaupajo vodilnih vlog, kajti s svojim brezhibnim vokalnim in igralskim nastopom bi si jih več kot zaslužila. Je pa gledališče v zadnjih sezonah prepoznalo njen izjemni talent za interpretacijo humorističnih vlog, s katerimi da zasedbam in posameznim produkcijam nepogrešljiv, prepoznaven prispevek.
Na splošno je opaziti povprečno visoko umetniško in tehnično raven produkcij pa tudi preudarjen programski izbor, ki se trudi širiti repertoar posameznega gledališča tako časovno (slogovno) kot tudi vsebinsko (konceptualno). Pri tem smo bili priče nekaj skladateljskim in predvsem režijskim eksperimentom, med katerimi niso vsi poželi želenega uspeha, a tudi s tem predstavljajo dragoceno osvežitev – tudi na napakah se namreč učimo.
Ozrimo se še na letošnje delovanje Slovenskega komornega glasbenega gledališča, ki je v tej sezoni praznovalo dvajsetletnico. V tem času se je izoblikovalo kot »protiutež« nacionalnim opernim gledališčem – v nasprotju z njimi ponuja drugačen repertoar, ki se ne razlikuje zgolj po komorni, torej manjši izvajalski zasedbi, temveč tudi po programski naravnanosti v sodobnejši repertoar ter repertoar, namenjen predvsem (naj)mlajšim poslušalcem. SKGG odlikuje tudi fleksibilnost zasedb, ki daje priložnost številnim mlajšim izvajalcem, čeprav so se v zadnjih sezonah ustalila določena, posrečena sodelovanja.
Sredi septembra so odprli sezono z uspešno izvedbo muzikala Mala nočna glasba Stephena Sondheima. Razkošna produkcija je bila nekoliko ambicioznejša od povprečja, nastala pa je kot koprodukcija s Kulturnim društvom Mlin Radomlje in Cankarjevim domom, ki je dogodek tudi gostil.
Sledil je dogodek, ki brez dvoma predstavlja višek sezone – globoko pretresljiva, močno intimna in univerzalna predstava Ko sem še – enkraten izdelek treh avtoric: skladateljice Bojane Šaljić Podešva, skladateljice Ingrid Mačus in libretistke Saške Rakef. Nenavadnemu, a očitno navdihujočemu prostoru Štihove dvorane Cankarjevega doma je predstavo prilagodila prevladujoče ženska zasedba – od oblikovalcev vizualne podobe (Jasna Hribernik, Maja Sotošek in Andrej Intihar) do pevk (Katja Konvalinka, Rebeka Pregelj, Irena Yebuah Tiran in Barbara Jernejčič Fürst in Mirjam Kalin) ter igralke (Jožica Avbelj) in ne nazadnje dirigentke (Jerica Bukovec). S svojo enkratno občutljivostjo do izbrane teme (izguba spomina zaradi demence) in s prepoznavnim feminističnim pristopom se je predstava navezala na podobno žensko in prav tako – drznem si trditi – epohalno delo, ki ga je v pretekli sezoni postavilo SKGG – opero Svatba skladateljice Ane Sokolović, ki so jo pod taktirko Jelene Susnick interpretirale pevke Štefica Grasselli, Theresa Plut, Katja Konvalinka, Irena Yebuah Tiran, Barbara Jernejčič Fürst in Anja Zemljarič.
S svojo noviteto Heloiza in Abelard sta filozofsko in intimno dinamiko med dvema zgodovinskima figurama raziskala libretist Milan Dekleva in skladatelj Peter Kopač. Ustvarila sta nenavadno delo – opero, ki je zaradi svoje prirojene statičnosti obsojena na to, da vzbuja vtis koncertne izvedbe tudi ob postavitvi na gledališki oder. Pred tem je niso mogle rešiti ne dirigentka Jelena Susnick, ne režiserka Eva Hribernik, ne scenograf Jaro Ješe – vsi trije so namreč izhajali iz partiture, iz katere sta še največ »čudežev« izvabila glavna solista: Katja Konvalinka in Edvard Strah. Vsebinsko in konceptualno zanimivo novo delo je vendarle dobilo verbalno in glasbeno podobo, kakršna ni bila sposobna prepričati občinstva, čeprav mu je razodela zahtevnost partiture in vrhunske sposobnosti izvajalske zasedbe.
Ob koncu sezone je SKGG pripravilo še eno produkcijo – v ljubljanski Operi so, v sodelovanju z ljubljansko Akademijo za glasbo – postavili komično enodejanko Gianni Schicchi Giacoma Puccinija. Nastopili so solisti in operni orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, izvedbo pa je vodil Simon Dvoršak. Gre za zgleden primer povezovanja glasbenih ustanov, v sklopu katerega mladi glasbeniki in glasbenice – za zdaj še študenti, toda kmalu tudi nosilci repertoarja v naših opernih gledališčih ali pa glasbeni pedagogi – dobijo dragoceno priložnost za pridobivanje odrskih izkušenj.
Pravo posebnost letošnje operne sezone v Ljubljani pa je vsekakor predstavljala prva letošnja premiera – že 10. septembra smo bili namreč priče predstavi v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije, ki je nastala mimo ustaljenih okvirjev opernih produkcij ter je tudi z organizacijskega vidika zagotovo predstavljala poseben izziv. Ob sodelovanju KD Odeon, RTV Slovenija, Gledališča Koper, Papirniškega pihalnega orkestra Vevče, Pihalnega orkestra Kočevje ter ob sofinanciranju Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana je mladi slovenski skladatelj Vid Ožbolt na oder postavil svoj operni prvenec. Srečanje, na lastni libreto, je po približno letu dni snovanja predstavil navdušenemu in nemalo presenečenemu občinstvu, ki od prvega poskusa mladega ustvarjalca pri zahtevni glasbeno-gledališki obliki zagotovo ni imelo tako visokih pričakovanj. Slogovno eklektično, a tehtno premišljeno in izjemno učinkovito delo je zaživelo tudi zaradi vrhunske poustvarjalske zasedbe – od vizualij Matije Grošlja in Jara Ješeta ter režije Svetlane Dramlić do mlade solistične zasedbe in za to priložnost sestavljenega komornega orkestra. K izjemni prepričljivosti interpretacije je zagotovo pripomoglo tudi dejstvo, da je izvedbo vodil sam skladatelj ter tako neposredno predstavil svoje zamisli.
Če povzamem: za nami je pestro leto, v katerem so pred ljubljanskim (in, upajmo, vsaj delno tudi širšim) občinstvom zvenela tako standardna, že zdavnaj preizkušena in uveljavljena dela opernega repertoarja kot tudi dragocene novitete domačih opernih ustvarjalcev. Na splošno je opaziti povprečno visoko umetniško in tehnično raven produkcij pa tudi preudarjen programski izbor, ki se trudi širiti repertoar posameznega gledališča tako časovno (slogovno) kot tudi vsebinsko (konceptualno). Pri tem smo bili priče nekaj skladateljskim in predvsem režijskim eksperimentom, med katerimi niso vsi poželi želenega uspeha, a tudi s tem predstavljajo dragoceno osvežitev – tudi na napakah se namreč učimo. Bogastvo in raznolikost predstav pa tudi njihova rahla nihanja oziroma odstopanja od uveljavljene kvalitativne ravni tvorijo realistično – življenjsko, »človeško« podobo žive prakse našega časa. Ta je ključnega pomena za ohranjanje izvajalske tradicije in tudi za oblikovanje splošnega okusa. Zato je delovanje inštitucij, kot so SNG Opera in balet Ljubljana, Slovensko komorno glasbeno gledališče, Akademija za glasbo in Cankarjev dom, pa tudi sporadične, a izjemne projekte posameznikov nujno treba podpreti tudi v prihodnjih sezonah.