Na dogodkih zavoda Maska in v njenih revijalnih izdajah se zadnja leta vse pogosteje pojavlja beseda jugofuturizem – oznaka, pojem oziroma skovanka, ki skuša misliti prihodnost onkraj nacionalnih identitet in nacionalnega kulturnega spomina ter se s pogledom v prihodnost vrača k Jugoslaviji kot h kraju (ne)uspelega fenomena samoupravljanja, socializma in sožitja več narodov v istem političnem sistemu. Mlajše generacije smo vse bolj prevzgojene v Slovenke in Slovence, nacionalna identiteta zasenči preteklost skupnega prostora, medtem ko je generacijam pred nami Jugoslavija zadala travmo, ki jo nekateri zdravijo z jugonostalgijo, spet drugi pa misel na preteklo skupno državo temeljno zavračajo. Jugofuturizem izhaja iz potrebe po medsebojnem povezovanju, kar se kaže v gibanjih na gledališki performativni sceni, na radiu in v literaturi. Za tiste, ki se vseskozi gibljemo v polju umetnosti, in ker ta vsekakor vedno znova prehaja med domišljijo, utopijo, mitom in potencialnostjo drugačnega, se opredelitev do jugofuturizma kot novega gibanja zdi izjemno pomembna in aktualna. Jugofuturizem ni nostalgija, temveč misel na potencialno drugačen svet, ki ga lahko ustvarimo z mislijo na preteklost. A ta preteklost ni mitološka, temveč v svoji konstrukciji izrazito prevprašana.

Sergej Goran Pristaš, hrvaški umetnik, dramaturg in soustanovitelj hrvaškega umetniškega performativnega kolektiva BADco, je z avdiovizualno instalacijo Nedoločljivo vprašanje razvil misel, ki jo je idejno zasnoval že leta 2006 ter jo v stoti številki Maske objavil v besedni obliki. Umetnik želi projekt realizirati leta 2023, ko bo prekinil z mitom. To pomeni, da bo: 1. obnovil prihod partizanov v Zagreb (1945), 2. rekonstruiral študentske demonstracije v Zagrebu (1968) in 3. institucionaliziral spontan polmilijonski zbor, znan po izvedbi pesmi »Fala« na zadnjem slovesu Josipa Broza Tita v Zagrebu (1980). To so tri glavne točke, s katerimi Pristaš odpre instalacijo. Prekinitev mita pomeni obnovo nastanka Jugoslavije, rekonstrukcijo njene krize ter institucionalizacijo njenega konca.

Po dva in dva, vse skupaj nas je v prostoru instalacije hkrati lahko le šest, nas Pristaš vodi do kvadratne sobice, kjer štiri bele stene pravzaprav predstavljajo debela bela platna, na katera se projicira video. Sedimo na šestih stolih, vsak zre v svojo smer, sredi nas pa stoji kateder oziroma govorna miza, ki je oblikovana iz debele kovinske mreže. Njen beli odtis lahko vidimo tudi v videoprojekciji, poleg nje pa tudi črno-bele fotografije protestov in črno-belo grafiko, ki ponazarja množico silhuet in politična zborovanja. Zvočno ozadje je sestavljeno iz posnetkov zborovanj in protestov, animacija Marka Tadića pa se zelo dobro povezuje z izjemno konceptualnim besedilom Sergeja in hrvaške koreografinje Nikoline Pristaš. Nekaterim citatom in pesmim je glas posodila Janja Majzelj, ki jo nekajkrat slišimo na posnetku, sicer pa besedilo bere Pristaš sam, besede razbira iz majhne knjižice in si za vsako poglavje izbere drugo mesto, s katerega bo govoril. Zato se morajo nekatere obiskovalke in obiskovalci presesti, da bi odstopili prostor performerju (koreografija Nikoline Pristaš), ki se pri vsakem delu usede na stol z mikrofonom in bere.

Instalacija v ospredje postavi sodobnega postsocialističnega človeka, ki je vedno korak za časom, saj se nenehno uri v tem, da za nazaj interpretira pretekle dogodke, jih rekonstruira in institucionalizira. Istočasno je korak pred sedanjostjo, saj na podlagi preteklega zre v lastno možnost predstavljanja in ustvarjanja boljšega ter drugačnega sveta v prihodnosti.

Pristaš se tako v besedilu kot v zbranih pesmih, ki jih recitira Janja Majzelj, poigrava s konceptom možnosti in nujnosti zgodovinskih dogodkov ter se sprašuje, kako ti ustvarjajo razmere za vznik novih. Zato se v besedilo pritihotapi tudi pesem »Bivam v možnosti« Emily Dickinson, ki sicer kulturno in zgodovinsko ne spada v to pripovedno območje. Na zgodovino zremo predvsem kot na sosledje obratov, prevratov in prelomov, toda Pristaša njihovo sosledje zanima z vidika vzročno-posledičnih komponent. Je prihod komunizma zgolj ena izmed naključnih možnosti ali nujnost, ki pride po dokončno izčrpanem kapitalizmu? Kako se je lahko med študente in študentke v Zagrebu leta 1968 pritihotapilo geslo »Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče«, če pa si nemogočega ni mogoče predstavljati, kaj šele zahtevati. Ali je razpad Jugoslavije res samo rezultat neuspelega poskusa večnarodnosti in samoupravljanja enega območja ali pa pomeni zgolj prvi korak v prihajajoči (pre)obrat?

Instalacija v ospredje postavi sodobnega postsocialističnega človeka, ki je vedno korak za časom, saj se nenehno uri v tem, da za nazaj interpretira pretekle dogodke, jih rekonstruira in institucionalizira. Istočasno je korak pred sedanjostjo, saj na podlagi preteklega zre v lastno možnost predstavljanja in ustvarjanja boljšega ter drugačnega sveta. Na tem razpotju se človekova sedanjost lomi in iz nje vznika tudi jugofuturizem, ki brez sentimentalnosti rehabilitira, vendar interpretativno in refleksivno zre v prihodnost, na katero lahko pogleda zgolj z očišča sedanjosti. Ali kot zapiše Pristaš sam: »Vsak performans je le košček konca ne nujno resničnih preteklosti, ki navajajo prihodnje kontingence.« Dvajsetminutna instalacija Nedoločljivo vprašanje je zato v sklopu dogodkov in tematskih Mask o jugofuturizmu ena izmed prvih postaj na poti k rehabilitaciji spominjanja jugoslovanske prihodnosti.