Da bi opisali grozljivo stanje sodobnega sveta, v katerem so nekatera človeška življenja ničvredna, kapital in z njim povezana vojaška industrija pa na prvem mestu, v katerem peščica ljudi odloča o smrti množic in v katerem kljub vsakdanjemu poročanju in fotografijam z vojnih območij smrti ljudje ostajajo le številke, moramo iznajdevati nove načine, s katerimi bi te grozote najprej sploh lahko artikulirali, da bi se nas dejstva o njih lahko dotaknila. Prav umetnost ima v razmerju do medijske nasičenosti z informacijami moč, da človeka nagovori na drugačen način, in kot pravi sam režiser predstave Inkubator, mora gledališče iznajdevati nove izrazne oblike, razbiti klasično dramaturgijo in linearno pripovedno formo, da bi predrlo debelo kožo sodobne_ga gledalca_ke. Inkubator v režiji Oliverja Frljića uspešno naredi prav to.
Kot je za Frljićeve predstave značilno, se v Inkubatorju pred našimi očmi zvrsti množica brutalnih, neposrednih in krvavih podob, ki, polne zunanjih političnih referenc in sopostavljene druga ob drugo brez vzročno-posledičnega sosledja oziroma linearne pripovedi, delujejo kot zgoščen in neposreden izbruh, v katerega smo vrženi brez postopnega uvajanja. Ta izbruh izhaja iz trenutne geopolitične situacije, v kateri evropske države (in ZDA) genocid, ki ga Izrael izvaja nad palestinskim ljudstvom, še vedno dopuščajo, pravzaprav celo podpirajo. Središčni motiv predstave pa so prezgodaj rojeni otroci v inkubatorjih bolnišnice Al Šifa, ki jim je Izrael z izklopom dovoda energije onemogočil delovanje, s čimer so življenja nedonošenčkov ogrožena oziroma prekinjena. Ta motiv in vezno tkivo prizorov je istočasno tudi dokaz, da tu ne govorimo »le« o vojni, temveč o strukturnem in tehnološkem nasilju nad civilisti, celo nad tistimi, ki so se šele rodili in ki za preživetje potrebujejo kontrolirano, varno okolje.
Prizor vojakov IDF, ki s puškami merijo v dojenčke v inkubatorju, prizor penetriranja v luknje inkubatorjev, natančno skoreografirani prizori ponavljajoče se smrti, nasilja in golote, ki dobivajo teksturo performansa, se hkrati mešajo z bolj dokumentaristično sestavljenimi deli, kot so dejstva o stanju v bolnišnici Al Šifa, število presajenih organov mrtvih Palestincev za potrebe reševanja življenj Izraelcev, število izmenjanih talcev … A poleg dokumentarnih delov ter gibljivih, menjajočih se slik se predstava vsakič znova izmakne reprezentaciji tudi tako, da nas opominja na dejstvo odra, da torej vendarle zremo v igralce Slovenskega mladinskega gledališča. S tem, ko obravnava tudi mesto izrekanja ustvarjalk_cev predstave, se pravzaprav obrne proti občinstvu in zamaje našo varno pozicijo na sedežih dvorane.
Ta mešanica podob in občutij dobi strukturo nočne more, ki pa je resnična: iz nje se ne zbudimo, temveč se po predstavi vanjo zares prebudimo: iz gledališke dvorane zagotovo ne stopimo več isti.
Oliver Frljić za namene predstave zelo dobro izkoristi material, ki ga na oder prinašajo igralke in igralci. S tematiziranjem lanske desetdnevne gladovne stavke Drage Potočnjak se igralci_ke dotaknejo privilegirane pozicije belih Evropejk_cev in večkrat slišanega protiargumenta, da pri podpori Palestine ne gre za nestrinjanje z izraelskim in ameriškim militarizmom in genocidom, temveč za podpiranje Hamasa, torej terorizma, in za antisemitizem, kar se seveda ob sopostavitvi vseh ostalih prizorov in dejstev, ki jih ti prinašajo, zdi absurdno. Drugi učinek, ki v občinstvu izzove introspekcijo, so komični prizori: na primer pokanje vicev o Palestini in Izraelu, kjer se smeh Line Akif podaljša v neznosno krohotanje in nato otopelost, ali pa prizor kuharskega šova, v katerem Vito Weis in Klemen Kovačič z brezbrižno maskulino energijo in tipičnim evropocentričnim pogledom na »vzhodnjaško kulturo« pečeta meso – tokrat je telečje –, s čimer se predstava samonanašalno naslanja na Naše nasilje in vaše nasilje, kjer muslimana prisilno hranijo s svinjino.
Nekateri prizori delujejo poetično, gibalno estetsko usklajeno ali celo glasbeno privlačno, igralska zasedba je usklajena in zmožna prehajati med različnimi izraznimi registri, s čimer predstava pod vprašaj postavlja moč vizualne manipulacije in umetniškega učinka ter neskladje med formo in vsebino. Predstava se z njunim odnosom ves čas poigrava (struktura vica je smešna, vsebina obupna, koreografija prizora je lepa, kar ta prizor prikazuje, pa je brutalno…) in tako v nas vzbudi kritičen pogled na to, kakšno moč ima lahko estetika in kako hitro jo je mogoče izkoristi v prid pasivizacije, politične agitacije ali distrakcije. V Inkubatorju njena vloga zahteva refleksijo in v gledalcu_ki sproža nelagodje.
Zdi se, da se v predstavi izčrpno zvrstijo skoraj vsi elementi, ki snujejo sodobno politično gledališče: surova, neposredna dramaturgija, ki enakomerno prehaja med prizori reprezentacije, avtoreferencialne, deloma performativne prezence in dokumentaristične prezentacije, na občinstvo cilja z različnih strani in od nas zahteva zbrano prisotnost. Sosledje prizorov namreč vzbuja prenekatere občutke, od (fizične) slabosti zaradi prisotnosti krvi, mesa in nasilja do sramu, ki ga sprožajo vici na odru, od jeze na lastno nemoč, ko smo izpostavljeni številkam in dejstvom, do občutkov krivde ob misli, da skupaj moč vseeno imamo, a ničesar ne storimo. Ta mešanica podob in občutij dobi strukturo nočne more, ki pa je resnična: iz nje se ne zbudimo, temveč se po predstavi vanjo zares prebudimo: iz gledališke dvorane zagotovo ne stopimo več isti.