Vprašanje spolnega dela v feminističnih debatah ustvarja mnogo razprtij. Tiste, ki se zavzemajo za njegovo ukinitev, v spolnem delu vidijo komodifikacijo telesa, pod vprašaj postavljajo svobodo izbire, spolno delo pa jim predstavlja ultimativni izraz oziroma rezultat zgodovine patriarhata ter njegove kapitalistične sodobnosti. Druge, ki spolno delo razumejo kot delo, kjer oseba tako kot delavka v tovarni prodaja svoje telo za zaslužek, pa se zavzemajo predvsem za njegovo legalizacijo in destigmatizacijo spolnih delavk. Spolno delo je v tem kontekstu delo kot vsako drugo, zato bi delavke v tem poklicu morale biti še toliko bolj zaščitene, saj se v njem meje konsenza in zlorabe še toliko bolj brišejo. To slednje je mogoče razbrati tudi iz podtona predstave Now, suddenly, I was creature of vice.
Dokumentarna predstava Now, suddenly, I was creature of vice, ki se z naslovom nanaša na citat francoske pisateljice in bivše spolne delavke Virginie Despentes, nas skozi različne medije in načine (re)prezentacije popelje v svet zgodb spolnih delavk v Sloveniji. Sestavljena je iz štirih delov, s katerimi skuša režiserka in avtorica koncepta Lučka Neža Peterlin k teme pristopati čim bolj nevtralno in na način, da bi predstava služila predvsem kot sredstvo za izraz in glas marginaliziranih glasov. Ti različni pristopi oziroma pogledi na temo omogočajo, da kot gledalke_ spolno delo uzremo z več zornih kotov, in nam tako ne pusti, da bi s predstave prišle_ zgrožene_ ali bi našle_ enoznačno rešitev situacije.
Pusta scenografija je sestavljena iz mize, na kateri stojijo zvočnik, računalnik in mikrofon, usmerjen v vlažilnik zraka. Na steni lahko vidimo projekcijo računalniškega namizja, kar nam takoj vzbudi občutek, da smo na predavanju. Igralka Ajda Pirtovšek v tretjeosebni pripovedi pove, kako je Lučka Neža Peterlin za namen predstave delala intervjuje s spolnimi delavkami, in nam predvaja skoraj polurni posnetek transkripcij intervjujev, ki so jih brale Lina Akif, Diana Kolenc, Klara Kuk, Mila Peršin, Darja Reichman, Angela Steiner in Miranda Trnjanin. Dramaturgija posnetkov valovi med grozljivimi in žalostnimi zgodbami, prisluhnemo pa tudi komičnim dogodivščinam in nenavadnim situacijam. Istočasno v glasovih prepoznamo izjemno izkušene in iznajdljive ženske, ki so zmožne reševati prenekatere situacije, s katerimi se marsikatera_ izmed nas nikoli ni srečala_.
Dokumentaristični in raziskovalni pristop se zdi najboljši način, kako spolno delo tematizirati, hkrati pa poglobljeno raziskovalno delo Neže Lučke Peterlin, ki ne sodi, temveč posluša, omogoča, da dvorane ne zapustimo z moralističnim pridihom ali izoblikovanim mnenjem, temveč nas sooči s kompleksnostjo dejstva, da je spolno delo v naši družbi še kako prisotno, le da ga zaradi stigmatizacije, kriminalizacije, diskriminacije in ekonomske neenakosti spregledamo, potlačimo ter ignoriramo.
Po končanem posnetku na oder stopi Lea Aymard, ki so jo kot otroka prostitutke navduševale in se je, preden se je preselila v Slovenijo, s spolnim delom začela ukvarjati na način caminga, snemanja spolnih aktov. Zaradi tranzicije je namreč v nekem obdobju ostala brez dokumentov in svojo finančno stisko krpala s spolnim delom. Lejino prvoosebno pripoved podkrepi kovček, iz katerega meče svoje obleke, nato pa nam na projekciji pokaže zajeme zaslonov pogovorov s svojimi strankami v Sloveniji. Večinoma so to transfobne izjave, ki pa jih Lea prikaže na komičen način in s tem omili potencialno zgroženost občinstva. Situacija spominja na komad Big Emme »Puta o Peluquera«, ki govori o tem, da imaš kot transspolna ženska socialno nižjega statusa zaradi diskriminacije najverjetneje možnost izbirati med točno dvema poklicema: med poklicem spolne delavke in poklicem frizerke. Meja, za kateri poklic se bo takšna oseba, ki je na podlagi spola še toliko bolj diskriminirana, odločila, je navsezadnje izjemno tanka.
V tretjem delu predstave na oder spet stopi Ajda Pirtovšek, tokrat govori v prvi osebi, a v imenu režiserke Lučke Neže Peterlin. Opisuje življenje Iris (ime je zaradi varovanja osebnih podatkov izmišljeno), spolne delavke, ki je režiserki med raziskovanjem odprla vrata v svoje delovno stanovanje. Tako nas igralka z režiserkinimi opisi Irisinega stanovanja, njene rutine in življenjske situacije popelje v njen svet. Vse to podkrepi še z e-maili, v katerih Iris opisuje svoja občutja, razmišljanja in pretekle dogodke. Pirtovšek med pripovedovanjem razstavi predmete, zaprte v polivinilne vrečke, kot da bi šlo za predmete s kraja zločina za namen forenzične raziskave. Te režijske odločitve nas ves čas opominjajo, da gledamo predstavo, ki je nastala v procesu dolgega raziskovanja, in nam tako ne ponuja gledališke iluzije, v katero bi se lahko potopile_. Trije nivoji pripovedovanja, množica glasov, prvoosebna Aymardina pripoved in slikovita pripoved o Iris, ki se pred nami izriše kot večplastna oseba, pa odmevajo v zadnjem, četrtem delu predstave, v podobi igralke, ki se obleče v seksi oblačila, se snema s kamero na računalniku ter svojo podobo podvaja in z rdečim filtrom projicira na platno za mizo. S to podobo se predstava zaključi.
Večplastnost glasov in pripovednih perspektiv v predstavi omogoča, da spolne delavke uzremo kot subjekte z lastnimi strahovi, željami in izkušnjami in ne le kot objekte strahu ali užitka. Dokumentaristični in raziskovalni pristop se zdi najboljši način, kako spolno delo tematizirati, hkrati pa poglobljeno raziskovalno delo Neže Lučke Peterlin, ki ne sodi, temveč posluša, omogoča, da dvorane ne zapustimo z moralističnim pridihom ali izoblikovanim mnenjem, temveč nas sooči s kompleksnostjo dejstva, da je spolno delo v naši družbi še kako prisotno, le da ga zaradi stigmatizacije, kriminalizacije, diskriminacije in ekonomske neenakosti spregledamo, potlačimo ter ignoriramo.
* Naslov komada pevke Big Emma.