V obdobju, ko se ob pogledu na fotografije in ob poročanju o bombardiranju bolnišnic, šol, vodnih virov ter smrti Palestincev v Gazi počutimo nemočni, čas za uprizoritev dramskega besedila Izdelovalka mrtvaških prtov (prevajalka Kristina Božič) v Angliji živečega palestinskega književnika Ahmeda Masuda ne bi mogel biti primernejši. In čeprav ob tovrstnih temah v gledališču velikokrat trčimo ob problematiko estetizacije bolečine drugega in nezmožnost posredovanja individualne izkušnje bolečine v sicer kolektivni izkušnji vojne, je za umetnost skorajda nujno, da se v tem politično pozicionira in se ne odmika v svet intimnih, apolitičnih zgodb. Prav to so storili tudi ustvarjalci in ustvarjalke predstave Izdelovalka mrtvaških prtov v režiji ter igri Ivana Peternelja in igri Drage Potočnjak.
Ob poplavi medijskih informacij o dogodkih v Gazi se Izdelovalka mrtvaških prtov vojne ne loti na dokumentarni način, temveč z intimno pripovedjo sicer resnične ženske, izdelovalke mrtvaških prtov, iz katere je Ahmed Masaud črpal navdih za nastanek zgodbe. Zgodba o Hadži Suad, Palestinki, ki je do leta 1947 odraščala v času britanske oblasti nad palestinskim ozemljem, nato pa po nakbi, tako kot mnogi drugi razseljeni Palestinci, živela v zasilnih domovih in getih. Hadži Suad je medtem pod kaktusom našla dojenčka (referenca na najdenega Mojzesa) in ga vzgojila kot svojega sina. Ta med prvo intifado umre, njegov sin, Hadžin vnuk Gasan, pa po smrti svojega očeta in mame zbeži ter se po več letih molka k Hadži Suad vrne kot izraelski vojak.
Prezenco Drage Potočnjak na odru beremo tudi skozi prizmo dejstva, da je igralka lani v Slovenskem mladinskem gledališču deset dni gladovno stavkala za Palestino, pri čemer je zbirala tudi podpise podpore. Njena družbena angažiranost pa je bila v kontekstu gledališča in vojne prisotna že pred dvajsetimi leti, ko je s pregnanci iz Bosne med letoma 1992 in 1997 ustanovila gledališko skupino Nepopravljivi optimisti ali gledališče pregnancev. Te dimenzije namreč niso zanemarljive, ko se med predstavo sprašujemo, kdo namreč govori o tej temi oziroma kdo se predstavlja v liku Hadži Suad. Prav tako pa ni zanemarljivo dejstvo, da se predstava dogaja v ljubljanskem lezbičnem klubu Monokel (ob vhodu v notranjost nas na stenah že pospremijo zemljevidi krčenja palestinskega ozemlja od leta 1974 do leta 2020), ki z novim kolektivom odpira prostor različnim umetniškim praksam in s tem opominja, da je vojna ultimativen izraz patriarhata, ki mu lezbištvo ostro nasprotuje, in izraža nestrinjanje z izraelsko kvir propagando in pinkwashingom.
Da se s Hadži Suad ne moremo popolnoma poistovetiti, onemogoča tudi njena odločitev, da bo kontekst vojne izkoristila za svoj zaslužek – več mrtvih Palestincev namreč zanjo pomeni več mrtvaških prtov, to pa ji prinaša vir dohodka. S tem skorajda brechtovskim likom, ki se izogne črno-belemu razumevanju sveta, nas Ahmed Masaud opozarja, da je vojna predvsem priložnost za vojne dobičkarje in da se je mali človek znotraj nje primoran prilagoditi.
Oba igralca_ki – Draga Potočnjak v igri zaseda glavno vlogo Hadži Suad, Ivan Peternelj pa zaseda like njenega očeta, britanske gospodične, sina in vnuka – v predstavi menjujeta pripovedovanje in dramski dialog, pri čemer najbolj do izraza prideta prav v trenutkih, ko v predstavo vstopita z besedilom in iz njega bereta, pri čemer se v silovitosti njunega dialoga čutita predvsem osebni angažma in povezanost s temo. Dramski dialog in vživeta igra, podkrepljena s patosom Drage Potočnjak, se tako velikokrat prekinja s postmodernističnim branjem besedila, pripovedovanjem in govorjenjem didaskalij (dramaturginja Eda Čufer), s čimer igralca dosežeta določeno distanco do te teme, kar lahko razumemo kot premišljeno etično odločitev. Ta distanca pa se na ravni besedila vzpostavlja predvsem s humornimi elementi, ki velikokrat zasijejo groteskno ali delujejo absurdno, kar občinstvo spravlja v nelagodje, saj se zdi, da v tej zgodbi ne bi smelo biti prostora za smeh.
Ta gledališka miniatura ne uporablja veliko scenografskih pripomočkov oziroma rekvizitov (scenografinja Ema Kugler), osrednji element je predvsem bel prt, ki mu pritičejo različne vloge. Sprva je to mrtvaški prt, nato poročna obleka, blago, v katero je ovit najdeni otrok ... Atmosfero na odru ustvarjata predvsem menjava luči in zvok dronov oziroma letal, ki nekajkrat presekajo potek predstave in za trenutek ustavijo dogajanje. Določene scene spominjajo celo na objektno gledališče, s čimer se predstava izogne reprezentaciji.
Da se s Hadži Suad ne moremo popolnoma poistovetiti, onemogoča tudi njena odločitev, da bo kontekst vojne izkoristila za svoj zaslužek – več mrtvih Palestincev namreč zanjo pomeni več mrtvaških prtov, to pa ji prinaša vir dohodka. S tem skorajda brechtovskim likom, ki se izogne črno-belemu razumevanju sveta, nas Ahmed Masaud opozarja, da je vojna predvsem priložnost za vojne dobičkarje in da se je mali človek znotraj nje primoran prilagoditi. S tem protagonistka pred nami ne zasije kot dobra duša v slabem svetu, temveč kot človek, ki se v času vojne mora znajti, kar ustvarja kompleksen lik z notranjimi protislovji. Občinstvo pri tem ne prejme pričakovanega moralističnega žuganja, temveč predvsem žalosten občutek nemoči in opomin, da mir, v katerem trenutno še živimo, pomeni zgolj to, da se vojna dogaja nekje drugje.