Maša Radi Buh, 16. 7. 2022

Senzibilen in zrel koreografski let

Mala Kline: VENERA: med ujetostjo in letenjem. ELIAS 2069 in Mercedes Klein, 20. 6. 2022.
Foto: Arhiv CK Kino Šiška
Foto: Arhiv CK Kino Šiška
Foto: Arhiv CK Kino Šiška

Umetniška praksa Male Kline je v zadnjih letih zaznamovana s poglobljenim preučevanjem sanjanja; vpliv sublimnosti sanjskih podob v korespondenci s prisotnostjo tukaj in zdaj odlikuje tudi njeno novo koreografsko delo VENERA: med ujetostjo in letenjem, vrtinec podob, impresij, zarisanih skic, gibov in odsevov, ki se izvrstno izmika padcu v pretirano konkretnost, dorečenost in oprijemljivost, da tvori neskončno polje asociacij in interpretacij. Intenzivna je prisotnost podobe, ki v korespondenco s telesom plesalke vstopa skozi sosledje dveh projekcijskih platen. Če večje prekriva celoten zadnji del odra in je tako v gledalčevem pogledu kot dvodimenzionalno ozadje, je manjše in prosojnejše platno podlaga za prepričljivo, natančno in predvsem nič kaj hladno tehnološko projiciranje avtoričinih videomapiranih dvojnikov – no, pravzaprav trojnikov. Pomnožitev telesa iz štiri- v dvoosno dimenzijo ni le običajen posnetek, ki odseva dogajanje na odru, temveč s spretno mehkobo drsi med podvajanjem, spominjanjem in množenjem Malinih telesnosti na odru. Fizična in oprijemljiva je le ena izmed oblik prisotnosti, kar naenkrat prav zaradi verističnega videomapiranja pa tudi le eden izmed prostorov za plešoče telo, ki ni več omejeno na trivialnost analognih koordinat. Ne gre toliko za pomnoženost ali za opazovanje njegovih dvojnikov niti za tematiziranje tehnološkega u- ali distopizma, temveč za razpršenost, kjer subjektivnost ni več ujeta v korporealnost in kjer uprizoritev asociira, a ne idealizira domnevne (razsvetljenske) delitve na razum in telo. Odrska podoba sicer ni strogo uokvirjena kot slika, saj se uprizoritveni prostor razteza tudi v prostor publike, kjer pridušeno in toplo osvetljen sedi violončelist, skladatelj in tudi avtor glasbe Kristijan Krajnčan, a vendarle se s plastenjem dveh zaporednih platen in ozkih med- in predprostorov naš pogled strukturira kot sinteza simultanih, prekrivajočih in zato zlepljenih impulzov. Ob postopni gradaciji velikosti od Malinega telesa prek srednje velikega do vseobsegajočega platna z videokomponentami (Hana Vodeb, Mala Kline, Darko Herič) mizanscena gradi in premišlja perspektive ter razmerja, kjer se prav zaradi dimenzionalnih potencialov videa razprostirata tako majhnost kot velikost človeškega telesa, ki ga enkrat ugledamo od blizu (in s spodnjega kadra), drugič pa le kot komaj vidno zrnce na z gozdom obdani zeleni jasi.

Z linijo poetičnosti, ustvarjanjem vrzeli za nedorečeno, a nakazano, ki ves čas lovi neko konkretnost, a se ji v mizansceni tudi izmika, Mala Kline v premišljenem umetniškem jeziku uprizarja vznemirljivo in ganljivo lepoto, ki posamezne impulze vpleta potrpežljivo in zmerno ter zato ne zaide v pocukrano patetičnost ali umetelno plastičnost. H koreografiji pristopa z markantno zrelostjo, ki jo odlikujejo premišljenost, odmerjenost, zavedanje moči posameznih elementov, preseganje omejujoče enoznačnosti in senzibiliteta za neomejeno asociativnost plesa, da ustvari vseobsegajoče afektiven uprizoritveni dogodek, ki senzibilno zajame efemernost človeške izkušnje.

Če je gibanje sprva nežno ali pa morda previdno, se koreografija postopoma razraste v intenzivnosti, preciznosti, kinetičnosti in gestikularnosti, kot da bi Kline raziskovala obstoj tako v lastnem telesu kot tudi v poetičnem svetu uprizoritve in se počasi naseljevala v tridimenzionalno in oblikovano figuralnost. Njena prisotnost je samozavestna, a prizemljena in iskrena, natančna in obvladana, a nikakor ne pretirano tehnična, da bi zato umanjkala tiha in dragocena ranljivost. Pozorno odmerja navzočnost, ki obsega tako občutljivost kot odločnost, in oblikuje briljantno odrsko izvedbo. Oblikovana kot neke vrste odrska pesniška zbirka, uprizoritev vsak prizor naslovi s projekcijo na platnu in se s tem nežno fragmentarizira na posamezne koreografsko različne sklope, ki pa se ob mehkem prihajanju, odhajanju in prehajanju izognejo strogi in nasilni razsekanosti, ki jo mnogokrat zaznamo ob takšni izbrani dramaturški strukturi. Motivi, tako vizualni, plesni kot glasbeni, se namreč kar nekajkrat razlivajo prek okvirjev posameznega »poglavja« ali pa pojenjajo in ponovno vzniknejo pozneje, prepletajo in vpletajo se kot odtisi posameznih idej in misli, tudi semiotičnih podob, a niso podvrženi monotonemu strukturiranemu ponavljanju; kljub zaznavnemu ogrodju notranjo dinamiko odlikuje pretanjeno ravnotežje med organiziranostj  in organskostjo, med berljivo pomenskostjo in sanjavo poetičnostjo. Le tu in tam se zasvetlikajo obrisi in impulzi Botticellijevega Rojstva Venere, slikarske upodobitve mitološke ikone ljubezni, lepote, plodnosti in še česa; v gesti kroženja, ki z zaobjemanjem zarisuje nosečniški trebuh, ali pa v vztrajnem porajanju gestikuliranih ušesc/rogov, ki pridodajo odtenek očarljivosti in lucidnosti. Venera je tako le bežno izhodišče, ki ne zavije v mnogokrat zlajnan in pretirano idealiziran ter marsikdaj patriarhalen portret (ali pa odo) ženski plodnosti, a pretanjeno korespondira s plešočo množico (ženskih) teles. Ta se simbolično gibajo med družbenim spolom in brezčasnim, nekonkretnim in sanjavim letenjem, ki jih osvobaja omejujoče tuzemeljske prisotnosti. Čeprav situiran malo odmaknjeno, med publiko, se med medprostore te koreografske (vizualno-gibalne) poezije vije bogat in barvit zvok violončela (Kristijan Krajnčan), ki s skladano glasbo izrisuje lastne poetične intonacije in impulze. In izvrstno uporabi unikatno akustiko Katedrale Kina Šiška, da zvok popolnoma preplavi ves prostor, ki nas obdaja.

Uprizoritev VENERA: med ujetostjo in letenjem v prepričljivi interdisciplinarni inscenaciji meša slikovite mreže odtisov epskega, sugestivnega in sublimnega, ki jih pretanjeno povezuje motiv avtoričinih teles (v gibanju). V mnoštvu različnih manifestacij tega korpusa se skriva tista svoboda letenja, ki jo Kline nakazuje. Njena fizična prisotnost pa je na koncu le (sicer nadvse dovršen in prodoren) drobec celostne umetnine, ki morda predstavlja zadnji delec ujetosti, ki se (še) ni popolnoma predal letenju. Z linijo poetičnosti, ustvarjanjem vrzeli za nedorečeno, a nakazano, ki ves čas lovi neko konkretnost, a se ji v mizansceni tudi izmika, Mala Kline v premišljenem umetniškem jeziku uprizarja vznemirljivo in ganljivo lepoto, ki posamezne impulze vpleta potrpežljivo in zmerno ter zato ne zaide v pocukrano patetičnost ali umetelno plastičnost. H koreografiji pristopa z markantno zrelostjo, ki jo odlikujejo premišljenost, odmerjenost, zavedanje moči posameznih elementov, preseganje omejujoče enoznačnosti in senzibiliteta za neomejeno asociativnost plesa, da ustvari vseobsegajoče afektiven uprizoritveni dogodek, ki senzibilno zajame efemernost človeške izkušnje.

Hana Vodeb, Darko Herič, Mala Kline, Kristijan Krajnčan

Povezani dogodki

Maša Radi Buh, 2. 6. 2022
V vzorce ujeta avtorska nota
Maša Radi Buh, 24. 5. 2022
Ničesar še ni konec
Maša Radi Buh, 12. 5. 2022
Na piedestalu lastnega nemira