SNG Opera in balet Ljubljana je v novo sezono vstopilo z otroško predstavo, ki bi morala s svojo idejo še kako pustiti vsaj drobec v našem svetu in vseh generacijah. Zgodba francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exuperyja Mali princ je eno izmed največkrat prevajanih del in je z novo uprizoritvijo ljubljanskega baletnega ansambla dobila tudi poskus prevoda v plesno stvaritev.

Uvodoma velja izpostaviti, da so se producenti in ustvarjalci odločili, da uprizoritev nastane na naročeno, novo in izvirno glasbo skladateljice Aleksandre Naumovski Potisk. V času kolažiranja raznolikih kanoničnih glasbenih odlomkov (ki so pogosto tudi posledica minimalnih produkcijskih pogojev, mestoma pa tudi umetniških aspiracij) je izvirna glasbena podoba vsekakor dragocena, predvsem pa ponuja izvirne uprizoritvene svetove. Novonastala glasba Aleksandre Naumovski Potisk popelje gledalca v plesno izvedbo pravljice v koreografiji Lukasa Zuschlaga. Že sama uvertura ustvari vtis pravljičnega sveta, ki se tekom predstave le še povečuje. Pri tem ostaja dejstvo, da je glasba na predstavi ob živi glasbi (na premieri in prvih izvedbah) veliko pristneje prišla do gledalca kot na dopoldanski ponovitvi, kjer je bila glasba le na posnetku. Skladateljici je uspelo povzeti bistvo vsakega bitja in dogajanja. Temu je dobro sledila tudi koreografska linija. Vsak lik se gibalno dobro poveže z glasbo in obratno. Koreograf je sledil različnim plesnim slogom, ki so se uskladili z glasbo in karakterji likov. Če je predstava namenjena mlajšim, je dobra ideja o tem, da se drobci vsega sestavijo v celoto na različne plesne načine.

Na samem začetku se vzpostavi lik pilota – v prvi zasedbi Lukas Bareman, ki gradi svoj lik od začetka do konca zgodbe. V izpopolnjeni tehniki vsak premik in korak naredi in izpelje od začetka do konca. Izpeljave med njimi so povezane, a ob tem sledi logiki narave in ne uporablja nobene pretirane izumetničenosti. Kar pa se pozna tudi na karakterni gradnji lika. Z odlično zmožnostjo naravnosti na odru je ustvaril vlogo pilota, ki sovpada s človekom, ujetim v ta svet. Z vsem tem Bareman ustvari liku pot, ki ga skozi razvoj zgodbe pripelje do glavne ideje celotne zgodbe. V drugi zasedbi je pilota odplesal Matteo Moretto, ki je karakterno nekoliko manj prepričljivo ustvaril lik, vendar je vanj vnesel veliko in dobro mero mladostniške energije. Kmalu za tem se pojavi Mali princ, ki ga upodablja plesalka, kar je med otroško publiko vzbudilo kar precejšen odziv, preizpraševanja, čemu. Nekoliko manj je bilo odziva med plesom Marin Ino, ki ji je uspelo ujeti pravšnjo mero energije malega fantka ter nekega bitja, za katerega spol zares ni pomemben. Mali princ je lahko vsakdo. In to je Marin Ino uspelo tudi s plesom ujeti. Z natančno izpeljanimi figurami, tudi v vseh duetih s pilotom, je otroško naivno, vendar tehnično dobro odplesala vlogo. V drugi zasedbi pa je nekoliko bolj zadržano v vlogo princa vstopila Mariya Pavlyukova. Prav tako se je mlada publika pri njeni interpretaciji veliko bolj spraševala ne toliko, kdo Mali princ je, ampak zakaj je princ ženskega spola. In zdi se, da je vprašanje z besedo kdo veliko pomembnejše kot zakaj. S tem se odpre tudi vprašanje, ali je bil cilj te ideje, to, da ni pomembno, kdo princ je. Ali pa se je namen skrival v poigravanju z menjavo spolov.

V zgodbi se princ in pilot podata na pot. Na pot spoznanja. V sami upodobitvi je doseganje tega spoznanja predstavljeno bolj v obliki krajših etud, nastopov kot v zaokroženi celoti zgodbe. V naboru vseh predstavljenih likov se princ in pilot podata na svoje raziskovanje. Pri tem je treba omeniti dobro izkoriščen prostor, ki sicer sledi sodobnim trendom scenografije z minimalno uporabo zunanjih predmetov. Letalo, ki se vzpostavi na začetku in koncu predstave, je pravzaprav edini najbolj realističen element. Ob tem pa tudi edini člen, ki nepovezane elemente predstave poveže in ob tem tudi vzpostavi realni, tostranski svet. Scenograf Matjaž Arčan je izkoristil celotno dvorano in oder z učinkovitejšo ter izvirnejšo uporabo odrske tehnike, ki jo ponuja Opera in ki smo jo sicer vajeni pri njihovih produkcijah. Pri tem je scenografija sestavljena tako, da gledalcu omogoča veliko uporabo domišljije za izgradnjo posameznikovega pravljičnega sveta. Edina točka, ki rahlo ostane v občutku nedokončanosti, je prikaz planetov, ki so sprva združeni kot enoten krog, prizor z njimi pa se konča v nerazumljeni ločenosti. Celotna scenografska zasnova se dobro poveže s projekcijami (Stella Ivšek), pri čemer z dvojnimi platni ustvarijo videz trodimenzionalnosti. In ustvarjajo nove imaginarne svetove. Dokaj prazen prostor zapolni lučna zasnova Andreja Hajdinjaka, ki ustvarja različne, domišljene atmosfere. Najbolj zapomnljiv del predstave je vzpostavitev tako imenovanih zemljanov, ki s temačnostjo in senco ustvari občutek strahu, ki se ustvarja v vsakdanu našega sveta.

Kmalu za tem se pojavi Mali princ, ki ga upodablja plesalka, kar je med otroško publiko vzbudilo kar precejšen odziv, preizpraševanja, čemu.

Skupinski prizor zemljanov je tudi vsebinsko in gibalno oblikovan zanimivo. Koreograf se je poigraval z domišljenimi oblikami figur, ki se gibalno preigravajo z ravnimi, jasnimi linijami. Odrezavi gibi, ki se vsake toliko vzpostavijo v specifičnih pozah, kjer je človek predstavljen kot nekakšna ovca, ki sledi družbi, in vsak posameznik izgubi možnost za individualizacijo. Ta del je pravo nasprotje skupinskemu delu domišljavih vrtnic, ki so predstavljene kot posameznice. Gibalno razgiban del se preigrava s telesno raznolikostjo, vijugastimi figurami, uporabo kontrakcij v telesu. Ob tem pa se povežejo z vrtnico, ki se pojavi v prvi polovici predstave in v vmesnem delu. Vrtnico, ki predstavlja izgubljeno ljubezen pilota, je odplesala Nina Noč. Plesalka je vrtnico predstavila s preobloženostjo pri izpeljavi korakov, ki so si sledili v rahlo obotavljajoči se obliki, prav tako se pretiranost pozna na izrazu in poskusu karakterizacije lika. To se umiri, ko s pilotom izvede duet, ki koreografsko sledi liričnemu baletu. Klasični duet je dramaturško nekoliko izvzet iz same zgodbe, vendar je morda za mlade gledalce dober prikaz popolnoma klasičnega baleta. V drugi zasedbi je odločni Emilie Tassinari uspelo lik vrtnice zgraditi kot nadležen lik, pri tem pa se plesalka uspešno izogne uporabi pretiravanja. Tassinari je vrtnico odplesala z odlično klasično tehniko, ki ji je omogočala dovršeno izpeljavo vsake koreografske kombinacije, hkrati pa uspe gib napolniti tudi s pravšnjo mero humorja in ironije. Prav tako pa se je v popolnosti izkazala v duetu s pilotom. 

Poleg vrtnic in zemljanov pomembno mesto zavzema tudi komični nastop dveh plesalcev, ki se vzpostavita najprej kot karakterna lika z izmišljeno govorico. Humor se s šalami in triki stopnjuje. Vendar pa uprizoritev pri enakem principu vztraja nekoliko predlogo, zato postaja že predvidljiv in čar smeha je v publiki počasi začel pojemati. V prvi zasedbi sta navduševala Matteo Moretti in Yuki Seki, v drugi pa Solomon Osazuva ter Aleks Theo Šišernik. Karakterja z različnimi preoblekami predstavljata prebivalce različnih planetov. Kostumi Ine Ferlan se na vseh ravneh izkažejo z različnimi, domišljenimi rešitvami. Ravno pravšnja uporaba abstraktnosti skupaj z lastnostmi vsakega lika posebej ponese gledalca med razlikovanjem in prepoznavanjem likov, hkrati pa ponovno dopušča dovoljšnjo mero domišljije. S kostumi pljuje med oblačili resničnega in pravljičnega sveta. Prav tako pa se na enem od delov uporaba kostuma izkaže kot odličen soplesalec, kjer Yuki Seki odlično odpleše dobro koreografsko zamislico s plaščem. Plesalec, ki je na pol v plašču in mu s tem daje živost, se zdi, kot da je zares popolnoma ločen od svojega telesa. Prav tako pa se pojavi domišljen kostum pri liku lisice. V prvi zasedbi jo je odplesal Filippo Jorio, v drugi pa Hugo Mbeng. V solo nastopu lisice se morata plesalca izkazati v tehniki skokov. In obema je to tudi do dobrega uspelo. Poleg vseh se pojavi tudi lik kače, ki se vzpostavi s predvidljivim gibalnim načinom (Erica Pinzano in Gabriela Mede).

Po obisku vseh svetov in prebivalcev je Mali princ pripeljal pilota do cilja, do spoznanja, da je pomembno gledati stvari s srcem. Uprizoritev ima sicer nekaj koncev, kot da se ustvarjalci niso mogli odločiti, kdaj zgodbi postaviti piko. Kljub temu pa uspe uprizoritvi ob koncu vzpostaviti ikonično podobo pilota, ki mu naposled le uspe popraviti letalo in Malega princa ob Luni.

Čeprav se sem ter tja lahko vprašamo, ali je zgodba Malega princa res najprimernejša za mlado publiko, je treba zatrditi drugo. Glede na povprečno starost gledalcev v Operi bi morali graditi in ustvarjati program, ki bi privabljal tudi mlajše generacije. Vse od najmlajše pa do tiste, ki je tik pred vstopom v odraslo obdobje. In ravno zato je treba spodbujati uprizarjanje baletnih in opernih predstav za mlajšo publiko. Pri tem pa najti repertoarno politiko, ki bo privabljala dijaško-študentske generacije in jih vzgajala v gledalce. Kajti to je publika, od katere je odvisen obstoj gledališč in opernih hiš v bodočih letih, desetletjih. Ne pa da mladega človeka že s samim prestopom praga hiše nemalokrat odženejo tako s ceno vstopnic kot tudi s programom.