Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG) pogosto sodeluje z drugimi kulturnimi ustanovami, na primer z Glasbeno matico Ljubljana, Cankarjevim domom ali SNG Opera in balet Ljubljana. Letošnjo sezono so se uspešno povezali tudi z ljubljanskim Pionirskim domom ter Pionirskim teatrom, ki je v preteklih dveh mesecih gostil sad njihovega sodelovanja, noviteto Voci incognite / Zakriti glasovi.
Glasbeno-gledališka predstava Voci incognite / Zakriti glasovi je stvaritev mlade dramaturginje, glasbenice in kritičarke Ane Jerman Obreza, ki je tako avtorica njenega besedila kot tudi dramaturginja in režiserka same predstave. Glasbo zanjo je izbrala Mojca Jerman, violinistka, ki se intenzivneje ukvarja s staro glasbo, pod scenografijo in kostumografijo pa se podpisuje Andrej Vrhovnik. Predstava je zasnovana kot monodrama z živo in elektronsko glasbo, v kateri kot igralka in sopranistka nastopa Kaya Tokuhisa, medtem ko ob njej živo glasbo poustvarjata Mojca Jerman na violini in Domen Marinčič (sicer strokovnjak za staro glasbo ter umetniški vodja Festivala Radovljica) na violi da gamba. Zvoki, ki jih ustvarjajo vsi trije izvajalci na odru, so deležni tudi elektronske obdelave v živo.
Predstavo odlikuje glasen, neposreden in v sodobni čas vpet feministični pristop: Ana Jerman Obreza skozi svojo stvaritev spregovarja tudi sama, čeprav se poslužuje glasov in besed žensk, ki so s svojo glasnostjo razburile duhove svojega, za enakost žensk še ne zrelega časa. Avtorica predstave je material našla v baročnih Benetkah ter spregovorila skozi besede pevke in skladateljice Barbare Strozzi in skozi pričevanja o glasbenicah gojenkah sirotišnice Ospedale della Pietà, v kateri je kot vodja glasbenega življenja služboval Antonio Vivaldi. »Naš pogled na vlogo in položaj ženske - glasbenice v baročnih Benetkah se razpira na stičišču nasprotij med svobodnim, individualnim izrazom posvetnih vsebin Barbare Strozzi in skupinskim glasbenim udejstvovanjem deklet za zidovi samostana - sirotišnice. Tako Barbara kot gojenke Ospedala so bile prej izjeme kot pravilo svojega časa – oboje izjemne, pa so danes kljub temu bolj ali manj pozabljene. Čeprav so veliko prispevale k temeljem ženske ustvarjalnosti, ki ima moč odmevati tudi v javnosti, se moči njihovih glasov iz mimobežnih omemb v enciklopedijah glasbe ne da zaslutiti.« Ana Jerman Obreza je s tem hotela razkriti voci incognite / zakrite glasove: tiste skoraj pozabljenih Benečank in enako tudi svojega lastnega. Njena predstava s tem služi kot izhodišče za razmišljanje o položaju žensk - glasbenic - umetnic v našemu času in o tem, koliko glasni in razkriti so dejansko njihovi glasovi.
Predstava Voci incognite / Zakriti glasovi je zanimiva, izvirna in vsekakor dobrodošla novost v repertoarju slovenskega glasbenega gledališča. Vanj se uvršča z že omenjenim jasno deklariranim namenom: družbenopolitičnim poslanstvom razkrivanja glasov Žensk, ki jih je zgodovina (a nikakor ne samo preteklost!) vse prepogosto zakrivala.
S tem feminističnim pristopom h (glasbeni) zgodovini je močno obarvana intimna pripoved, v kateri njeni oblikovalci s skromnimi sredstvi (kot so monolog, fragmenti skladb, svetlobni učinki, kostumi in skoraj prazen oder) dosežejo močan dramski učinek: pred nas postavijo zgodbo edukativnega in družbeno aktivnega značaja, a vendar vse to poetično zavito v umetniško formo glasbenega gledališča. Ob pevki - igralki kot nosilki glavne (in praktično edine, a večosebne) vloge nastopata glasbenika, ki kot nema igralca sodelujeta v dogajanju in poosebljata preostale like zgodbe. To zgodbo skozi fluidno izmenjujoče se vloge – od njenih akterk do nevtralne pripovedovalke – pripoveduje nosilka monologa: Kaya Tokuhisa v tej vlogi spretno prehaja med govorom in petjem ter nikoli (niti med živim muziciranjem) ne izstopi iz igre. Deluje povsem vživeta v svojo vlogo ter je posledično prepričljiva, pritegne pozornost in jo obdrži, tudi zahvaljujoč se spretno odmerjenim in strateško umeščenim glasbenim vložkom, za katere poskrbita glasbenika in igralca Mojca Jerman ter Domen Marinčič. S ciljem slikanja glasbenega ambienta baročnih Benetk posegajo po (jasno prepoznavnih) fragmentih del Antonia Vivaldija, Barbare Strozzi in Nicole Porpore ter jih interpretirajo s tehtnostjo in kvaliteto koncertne izvedbe.
Polkletna Dvorana Jenko Pionirskega teatra na ljubljanski Miklošičevi ulici – ambient intimnih, komornih dimenzij – se je obnesla kot prijeten, dobro izkoriščen ter do viška kapacitet zaseden prostor. Njegove dispozicije je dodatno nadgradila spretna tehnična ekipa (oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž, oblikovalec zvoka Peter Penko in vodja tehnične ekipe Leon Bedjanič), ki je poskrbela za gladek potek predstave in ustrezno poudarjeno odrsko prezenco vseh treh v živo nastopajočih.
Predstava Voci incognite / Zakriti glasovi je zanimiva, izvirna in vsekakor dobrodošla novost v repertoarju slovenskega glasbenega gledališča. Vanj se uvršča z že omenjenim jasno deklariranim namenom: družbenopolitičnim poslanstvom razkrivanja glasov Žensk, ki jih je zgodovina (a nikakor ne samo preteklost!) vse prepogosto zakrivala. Čeprav predstavi morda manjka nekaj tiste karizme in tisto je-ne-sais-quoi, ki ustvari pravo gledališko čarovnijo, so Voci incognite / Zakriti glasovi izrazito zanimiva, ekspresivna, komunikativna, v našem kulturnem prostoru zelo dobrodošla glasbeno-gledališka predstava.