Kaja Novosel, 6. 12. 2023

Prismuknjenost in ganljivost starosti

Matteo Spiazzi: Paradiž. SLG Celje, premiera 1. 12. 2023. Datum ogleda ponovitve 2. 12. 2023.
:
:
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje
Foto: Uroš Hočevar / Gledališče Celje

Prvi impulz uprizoritve Paradiž je prostor: velika soba za druženje z dvema oknoma in brez pravega kotička za odmik je sicer urejena in vsebuje vse za sorazmerno udobno preživljanje prostega časa, vendar je tudi plastična in nekako sterilna, pravo domačnost pa ji odvzemajo predmeti, kot so detektor dima in s tem povezan alarm, gasilni aparat ter zeleni piktogram za evakuacijo invalidov (scenograf Primož Mihevc). Poskus vzdušja domačnosti, ki je obstal nekje na polovici, je izhodišče premisleka o institucionalnem varstvu starejših – ti so gonilo uprizoritve Mattea Spiazzija o posameznikih in življenju v domu starejših. Paradiž pa ne pripoveduje le o intimnih zgodbah posameznikov, temveč tudi o družbenem odnosu in odgovornosti do te ranljive skupine.

Italijanska commedia dell'arte je osnovna podstat uprizoritve, ki jo avtor besedila in režiser z ogibanjem standardiziranim likom suka proti groteski: večje človeške naglavne maske z melanholično, zgrbančeno ekspresijo, ki jih je oblikovala in izdelala Alessandra Faienza, bogatijo drobni karakterni detajli, kot so ožina obraza, nos, stisnjenost ustnic, podočnjaki, velika (in ponekod dlakava) ušesa … Maska v kombinaciji z družbeno zaznamovanimi kostumi, ki starce umeščajo v določen socialni in izobrazbeni sloj (kostumografka Dajana Ljubičić), ter s personificiranim upočasnjenim gibanjem (vlečenje noge, hoja z berglo ali hojico) daje vsakemu liku svojevrstno osebnost, ki – kar je nenavadno – še bolj vzbuhne v odsotnosti besed. V totalnem umiku gestikulacije in odmiku od verbalne igre se vzpostavlja model uprizarjanja, ki v drobnih telesnih gibih in medsebojnih interakcijah gradi kompleksnost vsebine, dramske like pa v popuščanju ostarelega telesa dela ranljive in zato večplastne. Še posebej vznemirljivo je opazovati, kako se enajstčlanski igralski kolektiv poenoti v izrazu, da je skoraj nemogoče izpostaviti bolj ali manj eruptivno igralsko kreacijo: vsi nastopajoči so enakovredni, kar se v siceršnji verbalni drami z razkritim obrazom (in s temu lastno mimiko) ob tako številčni zasedbi ne zgodi praktično nikoli. O identiteti posameznega v masko odetega lika lahko delno ugibamo le po višini ali razkritih dlaneh, zato je končni poklon in s tem razkritje igralskega kolektiva brez mask vsekakor pozitivno presenečenje, ki priča o natančni pripravljenosti in kompleksnem delu prav vseh ustvarjalcev predstave.

Pod drobnogledom uprizoritvenega dejanja je rutiniran dan v domu, v katerem se kljub njegovi vidni monotonosti (zdolgočasena medicinska sestra, sprememba datuma na jedilniku, ki, kot kaže, vsak dan ponuja isti obrok) godi obilo stvari: neosebna skupna soba je center družabnosti, za katero se kmalu izkaže, da ima svoje prednosti in slabosti. V poskusu svojega najljubšega preživljanja prostega časa oskrbovanke in oskrbovanci marsikdaj motijo drug drugega, kar vodi v komične fizične in medosebne trke. Kamen spotike je (en sam) radio in več glasbenih okusov, vohljanje in kraja, radovednost in vsiljivost, nezadovoljstvo s hrano in posledična preprodaja posladkov, tudi alkohola; situacijska komika uprizoritve je bogata in v nepremičnem čudenju maske še toliko zabavneje čudaška. Starčkom, ki v svoji naivnosti in upočasnjeni koleričnosti znajo pokazati tudi toplino drug do drugega, kontrast dajejo tri zaposlene v domu (Lucija Harum, Manca Ogorevc, Maša Grošelj), ki v svoji hladni monotonosti dela kažejo svojo sprijaznjenost z vsakdanom: en oskrbovanec je zgolj še en opravek v dnevu, ki ga je treba odkljukati, pa naj to pomeni priprava njegovih dnevnih medikamentov, čiščenje zgolj ob obiskih ali pa instantno fotografiranje kulise praznovanja rojstnega dne, ki ostane zgolj to – kulisa, ne pa dejansko zabava ob osebnem prazniku. Čeravno delno upravičeno kritično, pa vendarle nekoliko neproduktivno tipiziran institucionalni kader nekoliko ublaži šele sentimentalen konec, ki delno razbije siceršnjo stereotipno naveličanost in posledično apatičnost.

Uprizoritev v počasni rutini polnokrvnih oskrbovancev izpostavlja tudi kakovost življenja v (pozni) jeseni življenja v ustanovah institucionalnega varstva; predvsem hladna robustnost kadra postane najbolj kritična ost predstave, ki kljub svoji karikiranosti daje publiki neprijeten občutek realnosti karikature v vsakdanu.

Dragocenost Paradiža se skriva predvsem v majhnih in preprostih iskrivostih, ki od norčave komičnosti v hipu preidejo v ganljivo tragiko bolečine življenja, ki odteka. Absolutno komična je preprodaja dobrin starke z ogromno nakupovalno vrečko, navezano na hojico (in možnost plačevanja teh dobrin s kartico) ali praktično katerakoli akcija oskrbovanke, ki pobira, oblači in pomaga svojim starim kolegom, a tudi vsakogar namaha s svojo torbico (v bravurozni interpretaciji Rastka Krošla), pa tudi kolektiven ogled Cvetja v jeseni na televiziji, ki ga športno navdušeni oskrbovanec prekinja s prestavljanjem na športni program (slabost dveh TV-daljincev). Na drugi strani je v srce segajoč koristoljuben obisk svojca aristokratske starke z vozičkom, (po fotoseansi medicinske sestre) pravo praznovanje rojstnega dne z glasbenim presenečenjem ter nov oskrbovanec, ki noče, da mu pregledajo enega izmed kovčkov, saj ima notri poleg fotografij še žaro … Spekter čustev se menja v učinkovitem tempu, ki kljub kontinuirani razneženi šlagerski glasbeni podlagi ne igra na oguljeno sentimentalnost, temveč se zaveda, da je marsikateri trenutek življenja najdragocenejši ravno v svoji preprostosti (dramaturginja Tatjana Doma). Ne glede na starost pa se zdi, da v človeku stalno tli želja po pripadnosti posamezniku ali skupnosti, kar se izrazi predvsem v grenkejših niansah življenja v domu, ko posameznega oskrbovanca prepredejo žalost, razočaranje, jeza – ali pa (posledično?) preobilica alkohola.

Dan v domu oskrbovancev se sklene s tiho, romantizirano smrtjo; za preminulim ostane fotografija na plutovinasti tabli in droben spominek v žepu starca, ki se je navezal nanj, sicer pa vse rutinirano poteka naprej, z drobnimi veselji in razočaranji, medtem ko življenje odteka in se bliža koncu. Uprizoritev Paradiž upraviči svoj vsebinski podnaslov grenka komedija v vseh niansah: dragoceni so tako komični, zabavljaški prizori nestrinjanja in človeških karakternih ali telesnih hib kot tudi grenke peripetije življenja, ki še vedno znajo prizadeti tudi izkušene sivolase glave. Uprizoritev pa v počasni rutini polnokrvnih oskrbovancev izpostavlja tudi kakovost življenja v (pozni) jeseni življenja v ustanovah institucionalnega varstva; predvsem hladna robustnost kadra postane najbolj kritična ost predstave, ki kljub svoji karikiranosti daje publiki neprijeten občutek realnosti karikature v vsakdanu. Paradiž je nepretenciozno ganljiva in topla predstava o življenju, ki v sklepnem dejanju oskrbovanke in oskrbovance zaziba v plesni korak (pravljično subtilno tudi bivšega oskrbovanca) s sicer zlajnano zimzeleno uspešnico We'll Meet Again, s čimer daje boleče majhno upanje, da je v praznem vsakdanu še prostor za stisk sočloveka in (ob)čutenje bližnjega – četudi je ta oseba naključno postala bližnja, ko je pristala v istem domu za starejše.

Manca Ogorevc, Tatjana Doma, Lucija Harum, Alessandra Faienza, Dajana Ljubičić, Maša Grošelj, Matteo Spiazzi, Primož Mihevc, Rastko Krošl

Povezani dogodki

Kaja Novosel, 5. 2. 2024
Srhljiva aktualnost femicida
Kaja Novosel, 23. 1. 2024
Hlad odsotnosti
Kaja Novosel, 4. 1. 2024
Brezizhodnost končevanja