Tega, kako zelo pomembno je vzgajati ljubezen do glasbe in gledališča, se že vrsto let zavedajo pri Slovenskem komornem glasbenem gledališču (SKGG), ki s produkcijami komornih in otroških oper opravlja pomembno poslanstvo – omenjeno glasbenogledališko zvrst približuje najširšemu občinstvu, s prav posebnim poudarkom na najmlajših, in dopolnjuje repertoar slovenskih gledališč tako s sodobnimi kot s starejšimi (baročnimi in klasicističnimi) deli, ki jih naša državna gledališča predstavljajo le izjemoma. SKGG je svojo letošnjo sezono sklenilo z otroško opero, ki za predlogo jemlje pravljico Veveriček posebne sorte Svetlane Makarovič. Na njeni osnovi sta libreto priredila Jakob Barbo in Iztok Kocen – vsestranski glasbenik, skladatelj in dirigent, ki je besedilo tudi uglasbil ter dirigiral izvedbo. Predstavo, namenjeno predšolskim otrokom (za mnoge od njih je bilo to verjetno prvo srečanje s klasično glasbo in gledališčem), je režirala Kaya Tokuhisa. Pri tem sta oba snovalca predstave – Iztok Kocen in Kaya Tokuhisa – k delu pristopila izrazito vzgojno ter v ospredju ohranila temeljno sporočilo zgodbe, ki govori o sprejemanju drugačnosti in spodbujanju empatije.

Veveriček posebne sorte je tako z glasbenega kot tudi z vzgojnega vidika izjemno uspela predstava in vsekakor vredna ogleda. Pritegnila je napeto pozornost najmlajših obiskovalcev, očarala tudi njihove starše, vsem skupaj pa s prikupno zvočno in vizualno pripovedjo ponudila vzgojno popotnico skozi življenje.

Glasba Iztoka Kocena je izrazito pestra in slikovita, njena slogovna govorica pa povsem sodobna, vendar dostopna in razumljiva. Kot taka otrokom ponuja enkratno dobrodošlico v svet gledališča in – morda še pomembneje – v svet sodobne klasične glasbe, ki sicer lahko predstavlja trd oreh tistim, ki se z njo srečajo šele pozneje v življenju. Komorna otroška opera posega po sorazmerno majhnem izvajalskem aparatu, od katerega pa se pričakuje visoka, povsem profesionalna verziranost. Vlogo Čopka – veverička posebne sorte – je interpretiral izvrstni Klemen Torkar, ki je v otrocih vzbudil simpatijo, sočutje, smeh in celo nekaj solzic. Ljubka mama veverica (in tudi sosed kos) je bila Katja Konvalinka (sicer tudi producentka in predsednica SKGG), poskočne in igrive mlade veverice pa so upodobili Eva Černe, Antea Poljak in Marko Erzar. Vokalnim solistom se je na odru pridružil tudi inštrumentalni kvartet, s katerim je skladatelj pokazal svojo spretnost in globoko poznavanje izraznega diapazona posameznih glasbil, posrečeno združenih v kompaktno, a izjemno barvito in izrazno zasedbo. Prizore gozda, nevihte in (bolj ali manj) poskočnih veveričjih iger so naslikali ter vokalne soliste podprli Andrej Zupan na klarinetu, Mojca Batič na violini, Mirko Jevtović na harmoniki ter Miha Firšt na kontrabasu. Posebno prepričljivost in šarm so predstavi nadeli kostumi Anjane Pavlič in scenografija Jarota Ješeta, ki je izvrstno izkoristil danosti precej nenavadne Štihove dvorane Cankarjevega doma – ta lahko s svojo okroglo obliko, kjer sedišča z vseh strani obdajajo majhen, okrogel oder, oblikovalce predstave spravi v precejšnjo zadrego. Vendar so se veveričke in njihovi prijatelji uspešno pregrizli tudi čez ta trdi oreh ter danosti dvorane spretno izkoristili v svoj prid – za dobro uro so nas prestavili visoko med orošene veje spomladanskega gozda in v čudovit, toda zelo realističen veveričji vsakdan, ki pravzaprav ni toliko drugačen od našega.

Veveriček posebne sorte je tako z glasbenega kot tudi z vzgojnega vidika izjemno uspela predstava in vsekakor vredna ogleda. Pritegnila je napeto pozornost najmlajših obiskovalcev, očarala tudi njihove starše, vsem skupaj pa s prikupno zvočno in vizualno pripovedjo ponudila vzgojno popotnico skozi življenje.