Nika Švab, 11. 4. 2022

Pridni kot ...

Anja Štefan: PRAVLJICE ZA MRAVLJICE. Lutkovno gledališče Ljubljana, 6. 4. 2022.
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Mravljice, eden izmed najpogostejših živalskih motivov v slovenski otroški umetnosti, se na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana pojavijo v novem kontekstu in stari obleki. Pravljice za mravljice, še neizdano besedilo nagrajenke Prešernovega sklada Anje Štefan, sledi skoraj deset let stari uprizoritvi Štirih črnih mravljic iste avtorice in skoraj iste uprizoritvene ekipe, tako da bi lahko rekli, da gre za novo poglavje v knjigi o lutkovnih mravljicah.

Štiri mravljice, ki jih animirajo Lana Bučevec, k. g., Polonca KoresMatevž Müller in Katja Povše, k. g. (z izjemo Bučevec so vsi animirali mravljice že v uprizoritvi Štiri črne mravljice pred osmimi leti), ponovno srečamo v gozdu, kjer skupaj doživijo različne dogodivščine – najdejo polje z jagodami, se skrijejo pred nevihto, zakurijo kres ... medtem pa pojejo pesmi o svojih prigodah in spoznanjih.

Režijo je prevzela Martina Maurič Lazar, sicer članica ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki podpisuje tudi več drugih avtorskih projektov in režij v repertoarju istega producenta. Tako kot uprizoritveni koncept tudi režija temelji na literarni predlogi in spaja posamične uprizoritvene elemente – animacijo, scenografijo, glasbo in celostno vizualno podobo. V letošnji sezoni Lutkovnega gledališča Ljubljana je ta predstava še najbolj konvencionalno lutkarska, saj v ničemer ne odstopa od predvidljivosti lutkovne predstave, uprizorjene po literarni predlogi za otroke. Tudi animatorji so oblečeni v »klasične« lutkovne kostume – črna oblačila, ki vključujejo rokavice in klobuke – večinoma pa so skriti za paravanom. Animacija je dovolj natančna, da mravljice delujejo kot celovit ansambel, istočasno pa pušča dovolj prostora za njihov individualni izraz.

Tako kot uprizoritveni koncept tudi režija temelji na literarni predlogi in spaja posamične uprizoritvene elemente – animacijo, scenografijo, glasbo in celostno vizualno podobo.

Scenografija (avtor likovne podobe je Zvonko Čoh, scenografinja in kostumografinja pa Jasna Vastl) se razteza prek celotnega sprednjega dela odra in hkrati prevzema funkcijo ogromnega paravana in scenografije, ki predstavlja gozd. Mravljice nato kukajo in skačejo na plano skozi različne razpoke med vejami. Istočasno pa scenografija predvidi oziroma omogoči rast in spreminjanje (vendarle gre za naravo), tako da se v posamičnih prizorih pojavijo potok, drevesni listi in jagode. Scenografija je abstrahirana, vendar še vedno dovolj povedna, da se jasno prepoznajo motivi iz narave.

Mravljice so oblečene v primarne barve in so v svojem dejanju popolnoma počlovečene, saj hodijo po zadnjih dveh nogah, govorijo, sedijo enako kot ljudje. Gre za iste (ali vsaj enako oblečene) lutke kot v uprizoritvi Štiri črne mravljice.

Zgodba, ki je organizirana po načelu song – prigoda – song – prigoda – song, poteka v enakomernem ritmu (dasiravno bi lahko bil mestoma hitrejši) in jo sestavlja popolnoma linearna dramaturgija (podpisuje jo Jera Ivanc). Na vsebinski ravni pa se zgodba dotika tematik pomena kolektivizacije in ustvarjanja ter bivanja v skupnosti pa tudi družbenih pravil, ki v njej veljajo, na primer sočutje, enakopravnost, zmožnosti prisluhniti potrebam drugih, pomoč. Songe je posebej za uprizoritev prav tako spesnila Anja Štefan, uglasbil pa jih je Milko Lazar. Zvoki, ki niso songi, pa dopolnjujejo (mestoma sicer tudi podčrtujejo) dogajanje na odru – ko se mravljice približajo potoku, se zasliši zvok vode; ko prižigajo kres, prasketanje ognja.

Svetloba (Nastja Miheljak) je precizno odmerjena na posamične elemente, ki so ključni za dotični prizor, in sledi atmosferi, ki je znotraj prizora zastavljena z besedilom.

Simpatična predstava na Veliki oder Lutkovnega gledališča Ljubljana prinaša obrtniško vešč končni izdelek, zanimiva pa je odločitev o nadaljevanju mravljičarske sage z doslednostjo pri vizualnem in kadrovskem razvoju zgodbe. Glede na starost ciljne publike (tri leta in več), bi bilo smiselno predstavo narediti malce bolj dinamično in mestoma (pre)dolgo pripovedovanje nadomestiti z več akcije v prostoru, razen tega pa predstavi ne gre očitati večjih napak, saj je na ravni zgodbe natančno zasnovana, čemur dosledno sledi tudi na izvedbeni ravni.

Jera Ivanc, Jasna Vastl, Milko Lazar, Matevž Müller, Katja Povše, Martina Maurič Lazar, Polonca Kores, Nastja Miheljak, Zvonko Čoh, Lana Bučevec

Povezani dogodki

Nika Švab, 26. 4. 2022
Godzilla Tribute Solo
Nika Švab, 8. 3. 2022
Nežno in (pre)počasi
Nika Švab, 28. 2. 2022
Čin? Čin. Čin – čin!