Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG) je v novo sezono vstopilo s polno paro: manj kot mesec dni po prvi premieri (a capella operi Svatba Ane Sokolović, ki so je prvič predstavili v Štihovi dvorani Cankarjevega doma 5. septembra) je že 3. oktobra sledila druga premiera. Tokrat so v Linhartovi dvorani predstavili enega od klasikov sodobnega opernega repertoarja: dvodejanko Napudrana Thomasa Adèsa. Predstava je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma, ki je naslednji dan gostil (žal edino slovensko) ponovitev, in Hrvaškega narodnega gledališča Ivana plemenitega Zajca z Reke, v katerem bodo predstavo izvajali proti koncu tekoče koncertne sezone. Gre za zahteven projekt – tako z vidika mednarodnega sodelovanja treh inštitucij kot tudi z izvedbenega vidika opere same. Zato gre pohvaliti vse štiri producente, ki so projekt omogočili: Katjo Konvalinka (predsednico SKGG), Janjo Krivec (vodjo projektov resne glasbe, opere in baleta pri Cankarjevem domu) ter Bernarda Koludrovića in Ano Vidučić (producenta opere HNK Ivana pl. Zajca).

Napudrana je ena izmed treh oper britanskega, v Združenem kraljestvu ter ZDA delujočega, po vsem svetu izvajanega skladatelja. Glede na vsebino in značaj bi jo lahko opisali kot glasbeno-odrsko comédio noire. Kot taka posega po temačni temi dekadence glavne (anti)junakinje, vendar jo zavija v humor, ki iz te dekadence izhaja. Z estetskega vidika opera obuja šarm in eleganco visoke družbe sredine minulega stoletja, čeprav glasba sama na to namiguje le sporadično (zgolj s peščico evokacij jazza in tanga). To estetiko so prepoznali tako režiserka kot oblikovalci vizualne podobe predstave, kar je za rezultat imelo pravcati Gesamtkunstwerk. Scenograf Jaro Ješe, kostumografinja Sandra Dekanić in oblikovalec luči Lovro Jevšek so ustvarili podobo, vredno hollywoodskega filma, režiserka Eva Hribernik pa je v sicer precej klišejsko in predvidljivo vsebino opere posegla s prijemi, ki so jo odrešili banalnosti ter omogočili likom, predvsem glavni junakinji, karakterni razvoj – kar izjemno učinkovito podpira in ilustrira že sama Adèsova glasba.

Napudrana je zabavno, komunikativno, lahkotno ter razumljivo delo – kljub Adèsovemu kompleksnemu in sodobnemu glasbenemu jeziku.

Glavna vloga v Napudrani v resnici pripada orkestru – Adèsova mojstrsko kompleksna, globoko izrazna glasba je najučinkovitejša ravno v orkestrskem segmentu. Tukaj do izraza pride šestnajstčlanska zasedba godal, pihal, trobil s sordini, različnih tolkal, harfe, klavirja in harmonike, ki z mojstrsko orkestracijo zazvenijo v vsej svoji barviti sugestivnosti. Orkester Slovenskega komornega glasbenega gledališča je pod vodstvom vedno izvrstnega Simona Dvoršaka zablestel kot uigrano, homogeno in gibčno zvočno telo. Nekoliko manj všečni, a vendar izjemno ekspresivni pa so tudi vokalni parti. V glavni vlogi Margaret Campbell vojvodinje Argyll je briljirala Sabina Cvilak, ki je s svojimi zavidljivimi glasovnimi in igralskimi sposobnostmi oblikovala izrazito večplastno osebnost, sposobno vzbujanja širokega diapazona čustev – od ljubosumnosti in odobravanja do sovraštva in pomilovanja. Izjemno globino in pretresljivost je svoji vlogi vdihnil tudi britanski basist Graeme Danby, ki je s srhljivo prepričljivostjo podal predvsem svojo solistično arijo v drugem dejanju. Očarljivo koketna in šarmantna sta bila tudi Neža Vasle in Gregor Ravnik, ki sta z vrhunskim petjem in lahkotno igro vzbudila asociacijo na opero buffo ter s tem predstavo postavila v ravnovesje med dramo in komedijo.

Napudrana je zabavno, komunikativno, lahkotno ter razumljivo delo – kljub Adèsovemu kompleksnemu in sodobnemu glasbenemu jeziku. S satiro izpostavlja dvojno moralo v kontekstu pričakovanega vedenja moških in žensk, ki se ne spremeni bistveno v dolgih desetletjih, skozi katera spremljamo zgodbo. Sama zgodba (čeprav je zasnovana na resničnih dogodkih, ki so v svojem času izzvali pravi medijski škandal) za današnjega gledalca morda ni ravno izvirna ali zanimiva, vendar jo izjemna glasba, spretna režija in vrhunska produkcija odenejo v enkratno všečno in prepričljivo podobo. Z vidika izvedbe Napudrana tako za režiserja kot za celoten ansambel predstavlja izrazito zahteven izziv, vendar se je režiserka na partituro odzvala s poglobljeno interpretacijo, ki je povsem zakrila pomanjkljivosti zgodbe, poudarila kvalitete Adèsove glasbe ter dala dirigentu in solistom veliko prostora za individualizirano izražanje.