Plesalec in koreograf Beno Novak je v svoji najnovejši plesni predstavi (imenovani tudi gibalna inštalacija) Koord koreografiral skupino petih plesalk (Alja Branc Barbosa, Anamaria Klajnšček, Kristýna Peldová, Lara Matea Ivančič, Núria Capella Florensa). Sprva bose plesalke začnejo s preprostim gibom, ki z različnimi prostorskimi, kompozicijskimi, časovnimi in unisonimi variacijami ustvarja kompleksnost. Slednja postane še zanimivejša, ko v obzir vzamemo še glasbo (August Adrian Braatz) in oblikovanje luči (Leon Curk), ki v prvi polovici uprizoritve na videz obstajata vzporedno z gibom ter s tem dodajata nove interpretacijske okvire. Mehkoba, ki zaznamuje prvo polovico predstave, je nenadoma abruptno prekinjena, plesalke si obujejo superge in značaj plesa se korenito spremeni: koreografija ne sloni več na prostorski improvizaciji, temveč na štetju korakov, ki mu sledita tudi luč in glasba. Gibanje postane intenzivnejše, iz korakov, navdahnjenih po ljudskih plesih, pridobi skoraj klubsko noto, ki se zaključi z izčrpanim hiperventiliranjem plesalk ob njihovi končni zaustavitvi.

Četudi zaradi neslavnih infrastrukturnih razlogov sodobnoplesne predstave s številčnimi zasedbami na domačih odrih redko vidimo, uprizoritev deluje presenetljivo klasično. Dramaturgija (Aljoša Lovrić Krapež) in koreografija s plesom, lučjo in glasbo modelirata po poetičnem načelu prelivanja, vračanja in sopostavitev. Material tako ni rigidno zložen skupaj, temveč najde izraz v ponovitvah, variacijah in nelinearnosti. V tem smislu koherentni in estetsko dovršeni uprizoritvi pa nekoliko umanjka raziskovalne drznosti, ki naj bi zaznamovala sodobno(plesno) umetnost.

Umetniško raziskovanje – tisto skrito gledalstvu dokončanih raziskovalnih etap oz. predstav – pogosto preči čas in prostor, projekte in sodelavke_. V Koordu denimo vidimo odmeve Novakovega sodelovanja z Barbaro Novakovič v uprizoritvi Alegorije – fragmenti (Muzeum, 2023), ki je tradicionalno kmečko delo v posameznih delih leta stkala v plesno tapiserijo; slišimo zadušene odmeve zvonjenja kurentov iz Novakove avtorske uprizoritve Grom (PTL, 2024), ki je v tradicionalni pustni šegi iskala osebno ritualnost; zaslutimo pa tudi klice Novakove magistrske prestave Echoes of the body (Royal Conservatory of Antwerp, 2025), ki je raziskovala integracijo slovanskih telesnih izkušenj prednikov v njegovo gibalno prakso. Vsi ti indici nudijo občinstvu – ki želi globokega gledanja pod površinsko lepoto uprizoritve – ključe do koreografskih vprašanj, ki si jih avtor tekom kontinuiranega umetniškega raziskovanja zastavlja. Zvestim gledalkam_ pa postavljajo tudi miselno mrežo, kjer se različna dognanja povezujejo.

Koord razpira predvsem zanimivo gibalno vprašanje: kako integrirati gibalni vokabular predmodernega sveta v sodobno koreografijo?

Paranoično branje bi do tovrstnega raziskovanja – vsled desničarske ugrabitve tradicije – zlahka zapadlo v skepticizem. A onkraj ideološkega Koord razpira predvsem zanimivo gibalno vprašanje: kako integrirati gibalni vokabular predmodernega sveta v sodobno koreografijo? Prepletanje prstov po zraku okoli telesne vertikale, ki se s strani vseh plesalk vrtinči v prvem delu uprizoritve, denimo deluje kot sklic k tkanju. Četudi je deležen raznih permutacij, zaradi močne asociativnosti še vedno v tem pogledu nemara deluje nekoliko preveč pantomimično. V nasprotju z njim prestopanje z ene sedne kosti na drugo, ki ga plesalke začno ob koncu prvega dela uprizoritve, deluje učinkoviteje. Korak, navdihnjen po ljudskih plesih, je plesen že per definitionem. Zaradi svoje preprostosti je tudi uspešneje pregiban v raznorazne izpeljave, ki jih plesalke ponesejo skozi prostor, lastne gibe in skupne sekvence.

Skozi predstavo lahko beremo osebne, estetske in družbene trajektorije od ljudskega do sodnega. Prve se je v svoji predstavi Küšni me (Emanat, 2024) dotaknil tudi Leon Marič, ki je v ples prevedel svojo selitev iz ruralnega v metropolitansko okolje. Prepoznavanje in tkanje dveh različnih gibalnih vokabularjev je koreografsko zelo zanimivo tudi v drugi, estetski trajektoriji. Novak v njej najde izpeljave, ki ohranijo jasnost referentov, a ne izpadejo anahrono. Tretja, družbena trajektorija pa je nemara najzanimivejša in Novaku jo uspe skicirati prav s številčnostjo plesne zasedbe. Plesalke namreč vseskozi lovijo ravnovesje med individualnim izrazom in skupno kompozicijo. To dosegajo skozi postavitve v prostor, razdelitvijo v solistke, duete in zbor ter med singularnim in unisonim gibanjem. Niso pa vse plesalke v vseh delih koreografije enako suverene, namesto da bi v skupnih gibalnih napotkih tedaj izvedle nekaj svojega, tako nekoliko šepajo v skupinskih slikah.

Uprizoritev Koord je kljub svojim 45 minutam preprosto prekratka, da bi si kaj takšnega lahko privoščila. A poleg plesne predstave je Koord oznanjen tudi kot gibalna inštalacija, nekaj bolj domačega v muzejih, kjer je domač tudi performans. Tadva se običajno ne obremenjujeta z množico uprizoritvenih elementov, performativnostjo in dramaturško koherentnostjo, temveč praviloma v ospredje postavita prav drzno raziskovalno vprašanje, na katero običajno odgovarjata skozi daljše trajanje in z dosledno zavezanostjo konceptualnim parametrom napram mizanscenski razgibanosti. Koord se v tem oziru zdi kot nekoliko razpet med plesno predstavo in gibalno inštalacijo, za kateri se okliče. Učinkuje predvsem kot prva, a nudi potencialnost druge, ki bi ga nemara naredila še zanimivejšega.