Urša Majcen je dobro poznana ljubiteljicam poezije, z gledaliških odrov pa jo poznamo predvsem po njeni vlogi v predstavi velike dramatese Simone Semenič Ni to to (PTL, 2025) ter seveda po avtorstvu teksta za veleuprizoritev Orfej in Evridika (CD, MGL, En–Knap, 2026), ki je ravno končala svoj mandat v Gallusovi dvorani. Alja Lacković pa je prolifična plesalka, ki večinoma pleše v skupinah in manjših performativnih akcijah (denimo Združitev, 2025), s svojim imenom pa se je prvič podpisala pod predstavi kolektiva, ki ga sestavlja s Petro Peček in Manco Trampuš, Vse mora ven (2022) in LP (2024). Iz opisanega želim opozoriti na nasprotni poti, ki sta ju do svojega srečanja prepotovali Majcen in Lacković. Slednje se je zgodilo lani v Potujočem duetu, formatu, ki ga je Lacković zasnovala že leta 2022, takrat s soplesalcem Benom Novakom, v okviru festivala 4UKREP, ki je nosil naslov RAIL2DANCE in je ples želel približati in narediti dostopnejši širši javnosti.
Najnovejša uprizoritev Majcen in Lacković KR(E)Č do meje nerazpoznavnega predrugači estetiko Potujočega dueta, ki se je v minimalni scenografiji razpletal v tehniki kontaktne improvizacije. Opazimo le razvoj odnosa med telesoma soavtoric in željo po medsebojnem razumevanju, dveh tako podobnih, a tako različnih umetniških izrazov/jezikov, ki predstavljata njuni življenji in delo. KR(E)Č (produkcija: Plesni teater Ljubljana) je umeščen v bogato opremljeno dvorano, s stropa katere, v kotih katere in na stenah katere so razmetani zmečkani pokracani listi papirja, kar predstavlja stereotip nevrotičnega umetniškega dela. Umaknitev običajnega plesnega poda, ki razkriva parket, ter topla svetloba Janka Ovna pa prostor naredita še bolj domač. Tako je začrtano prizorišče za dramaturško izredno jasno dialektično strukturo dogodka - srečanja dveh umetnic, dveh umetnostnih disciplin, dveh umetniških izrazov.
Predstava se začne s tezo: poskusom spoja plesa in poezije. Koreografinja Andrea Rauch Podrzavnik je nekoč dejala, da je med telesom in besedami vrzel – takoj ko uporabimo besede, razdrobimo specifične (ne)konkretnosti, ki jih ponuja plesna situacija. Raziskovanje opomenjanja plesnih gibov lahko načeloma povežemo v dve struji, prva pritiče znakovnemu jeziku, ki besede poveže z gibi – predvsem mimike in rok, v plesnem kontekstu pa sta ga raziskovala že denimo Vita Osojnik (Izven osi, 2023) in Jan Rozman (O (die shOw), 2025). Druga pa pritiče zapisovanju gibov v partiture. Jonathan Burrows in Matteo Fargion sta v tem duhu denimo ustvarila Duet, kjer oba sedita (2002), kjer plesalca izvajata gibe, zabeležene v notnem zapisu. Medtem ko je pri prvi struji percepcija (ne)konkretnosti gibov skorajda podrejena razumevanju besede, pri drugi, nemi izvedbi pa je percepcija usmerjena v vprašanje, kako je take gibe sploh mogoče zapisati, je v KR(E)Č-u percepcija razpršena. Ko Lacković pride na oder in začne plesati, spremljamo njeno intenziteto, hitrost, postavitev v prostor in natančnost. Ko pa Majcen njenim posameznim gibom začne nadevati besede, nato pa gibalne sekvence začne prevajati v stavke, se kompleksnost izgubi in gibanje ostane navidezno pomensko zoženo, podrejeno dekodiranju besedila. Četudi vse od intenzitete, hitrosti, postavitve v prostor in natančnosti lahko spremljamo tudi v dikciji, sam kontekst plesne predstave v kombinaciji obeh nehvaležno zatira eno in drugo.
Dramaturško izčiščena, sporočilno jasna in izvedbeno zabavna uprizoritev, ki tematizira odnos med dvema umetnicama, dvema umetnostnima disciplinama in dvema umetniškima izrazoma, sicer odnos temeljito izpelje, težko bi pa trdil, da ga temeljito tudi predstavi.
Predstava se nadaljuje s protitezo: nastopajoči ne uporabljata izrazov, v katerih sta domači, ter se ne preizkušata več v izrazih, v katerih nista, temveč v navidezni frustraciji verodostojnost izraza druga druge želita diskreditirati. Toplo luč zamenja hladna bela osvetlitev, sproščena glasba Kaje Janjić – Fraw Blanke pa nas situira v pogovorni oddaji, kjer Majcen Lacković očita abstraktnost sodobnega plesa in njegovo slabo obiskanost, Lacković pa Majcen klišeje, ki jih uporablja pri pesnjenju, ter domnevno avtoterapevtsko vlogo, ki jo s pesnjenjem izvaja. Četudi prizor, ki v svoji komičnosti izvrstno sprosti navidezno napetost, deluje kot polarizacija ustvarjalk, gre v bistvu ravno za nasprotno. Obe, pesnica in plesalka, namreč ustvarjata v izrazih, ki jih širša družba ne razume. S tem se uprizoritev odmakne od poezije Majcen in plesa Lacković v širšo družbeno dimenzijo ter izpostavi nezavidljiv položaj umetnic v sodobni Sloveniji, ki – četudi je umetnost deklarativno cenjena – slednjega ne občutijo in je njihovo delo prepogosto frustrirajoče, nehvaležno in težavno.
Ko se širše slike navidezno zavesta tudi nastopajoči, sledi sinteza. Majcen v nekoliko pretiranem trenutku performativne utrnitve zamisli zbeži za list papirja ter začne pisati, gledajoč Lacković, ki pleše. Na koncu prebere pesem, ki je iz spoja nastala. Uprizoritev se tako zaključi v odkritju skupne govorice: soustvarjalki se ne silita več z izstopanjem iz svojih disciplin, temveč pustita, da druga drugo navdihujeta.
Dramaturško izčiščena, sporočilno jasna in izvedbeno zabavna uprizoritev, ki tematizira odnos med dvema umetnicama, dvema umetnostnima disciplinama in dvema umetniškima izrazoma, sicer odnos temeljito izpelje, težko bi pa trdil, da ga temeljito tudi predstavi. Poezija in sodobni ples v samo zasnovo KR(E)Č-a namreč vstopita nekoliko neenakovredna. Podoba prizorišča prej napeljuje na domačo pisarno pesnice kot na studio plesalke. Ko nastopajoči plešeta, se zaletavata v popisane liste papirja, se ob stiku z njimi ustavita in jih prebereta. V kontekstu predstave, ki išče gib, se tako zdi, da poezija v tem svetu že obstaja. Tovrstni zadržek je v performativnih umetnostih sicer vseprisoten, še posebej pa v plesu, ki se je prevladi logocentrizma historično želel zoperstaviti. Podobno pa bi lahko trdile tudi za obrat perspektive: ker je premiera predstave naseljevala tudi program ljubljanskega pesniškega festivala, bi predstavo prej kot plesno lahko gledale tudi kot pesniško. V tem primeru pa se zdi, da je ples v zasnovi že obstajal, poezije pa je bilo premalo. KR(E)Č je v tem oziru postavljen v nekoliko nehvaležno vlogo, vendar je dovolj drzen, da si v njej pusti vztrajati.