Oder ljubljanske Opere je bil v petek, 17. januarja, tretji večer zapored (in za zdaj žal zadnjič), prizorišče nove predstave, ki je presegla vsa pričakovanja. V koprodukcijo so stopile tri ugledne ustanove: Akademija za glasbo v Ljubljani, Slovensko komorno glasbeno gledališče in SNG Opera in balet Ljubljana. Postavili so Puccinijevo kratko komično enodejanko Gianni Schicchi, a nastalo je veliko več kot le »študentska produkcija«.

Iz celotnega Puccinijevega opernega opusa zlahka zaznamo, da je – v duhu verizma – najraje posegal po »človeških«, torej osebnih zgodbah. A te so večinoma tragične kot posledično tudi Puccinijeve opere. Tudi Gianni Schicchi kot historična oseba bi lahko ponudil material za tragično zgodbo o človeku, ki se spusti v spletkarjenje in si tako nakoplje gnev ljudi, ki jih je pretental. Zato pristane v peklu, kjer ga sreča Dante ter ga omeni v svoji Božanski komediji, ki je libretistu Giovacchinu Forzanu služila kot predloga. A vendar se je Puccini odločil zgodbo predstaviti z drugega zornega kota in človeške hibe naslikati satirično. Komični učinek je dosegel tudi z uporabo nekoliko klišeiziranih likov, kakršni imajo v italijanskem gledališču dolgo tradicijo v obliki commedie dell'arte. Delo je torej večplastno in resne vsebine podaja na komičen način, kar je za izvajalce ponavadi kar resen izziv.

Solistično zasedbo tvorijo študentke in študenti Oddelka za petje ljubljanske Akademije za glasbo, kjer jih kot mentorji usmerjajo Pia Brodnik, Barbara Jernejčič Fürst in Matjaž Robavs. Ob njih je nastopil Operni orkester Akademije za glasbo v Ljubljani pod taktirko Simona Dvoršaka. Ta je skozi celotno izvedbo ansambel vodil natančno in zanesljivo ter z lahkoto dosegel želene poudarke in prav tako solistom postregel z dovolj prostora za individualno izražanje. Obenem je spretno odmerjal čas v trenutkih, ki so ključnega pomena za komične učinke predstave.

Režiserjeve natančnost in predanost ter jasnost njegove vizije so se pokazale tudi v očitno temeljitem delu z vsakim posameznim solistom: zdi se, da je bil vsak premik na odru načrtovan in premišljen, vendar ne vsiljen. S tem je režiser mladim in še neizkušenim solistkam in solistom v veliki meri pomagal prisvojiti si prostor na odru.

Kljub temu da se zgodba odvija v poznosrednjeveških Firencah, domiselna, estetsko privlačna in učinkovita vizualna podoba predstave dogajanja ne opredeli natančneje ne časovno ne prostorsko, kar podčrta brezčasnost in človeško univerzalnost vsebine. »Odštekano« eklektični kostumi in minimalistična, a enkratno učinkovita scenografija so zamisel Annette Wolf. Režiser Bernd Schmitt se je odločil maksimalno izpostaviti večno veljavne vrednote, ki jih družba tudi večno upogiba glede na svoje potrebe ali pa jih kar naravnost ignorira. Posameznikova (sploh pa bogataševa) smrt je lahko tragedija, še bolj pa priložnost za tiste, ki jim je namenjeno še nekaj časa živeti. Žalovanje pogosto prehiti ali pa povsem zasenči hrepenenje (ali kar pohlep) po pokojnikovi zapuščini. Iz tovrstne zgodbe je Puccini spletel enkratno prepričljivo in učinkovito komedijo. Oblikoval jo je v dobri stari italijanski tradiciji commedie dell'arte in s tem še močneje karikiral nič kaj poetično pragmatičnost živih, ki se spopadajo z vsemi možnimi skrbmi, ki pokojnih ne tarejo več – še najbolj jih prizadene sebičnost, s katero nekateri petičneži svoje zlatnike raje nesejo s seboj v grob, kot da bi jih zapustili potomcem. Zgodba je tudi ostra kritika Cerkve, ki je bila zmožna brez slabe vesti prepričati posameznika, da svojo zapuščino prepusti »Bogu«, pri čemer bi duhovščina prevzela odgovornost za to »transakcijo« in na ta račun bogatela. V tako, do neke mere zgodovinsko izpričano zgodbo se vplete neki Gianni Schicchi, kradljivec identitete pokojnika, tokrat v dvojni vlogi spletkarja in rešitelja. S tem je oder pripravljen za humorno satiro o človeški hinavski naravi: obremenjeni z ideali in formalnostjo, a hkrati zviti in pragmatični.

Režiserjeve natančnost in predanost ter jasnost njegove vizije so se pokazale tudi v očitno temeljitem delu z vsakim posameznim solistom: zdi se, da je bil vsak premik na odru načrtovan in premišljen, vendar ne vsiljen. S tem je režiser mladim in še neizkušenim solistkam in solistom v veliki meri pomagal prisvojiti si prostor na odru. Zato so vse članice in člani solistične zasedbe nastopili z enkratno prepričljivostjo – tako pevsko kot tudi igralsko. Famozna arija O mio babbino caro je izpolnila vsa pričakovanja pa tudi sicer je Katarina Zorec svojo vlogo oblikovala z doslednostjo in šarmom. Očarljivo prepričljiv in prav prikupen je bil tudi Marko Ferjančič kot Gianni Schicchi, izkazali pa so se tudi preostali člani zasedbe: Ana Potočnik kot Zita, izvrstni Fabijan Trbara kot Rinuccio, Žiga Lakner kot Gherardo, Nello je upodobila Alessandra Tessarro, deklico prikupna Iza Podkrajšek, Betta Blaž Stajnko, Simona Boris Papak, notarja Tilen Udovič, predstavo pa je pred odpovedjo rešil enkratni Matej Prevc, ki je svojo vlogo naštudiral, čeprav ni bil mišljen kot substitut in je vskočil kot deus ex machina.

Bili smo priče (ko)produkciji, ki bi s svojo tehnično dovršenostjo in umetniško povednostjo zlahka zaživela na odru katerega koli povprečnega evropskega opernega gledališča. Z minimalnimi (finančnimi in fizičnimi) sredstvi ter z maksimalnim osebnim vložkom je celotna zasedba – od solistov, orkestra in dirigenta do režiserja in oblikovalcev vizualne podobe – dosegla enkraten učinek in ljubljanskemu občinstvu ponudila predstavo, ki je nedvomno eden viškov letošnjega programa. Zato se še bolj zdi škoda, da je Gianni Schicchi doživel le tri ponovitve; glede na njihovo dobro obiskanost upajmo, da bo zasedba dobila še kakšno možnost za predstavitev svoje mojstrovine, morda tudi na kakšnem drugem prizorišču.