Že vsaj desetletje lahko v večini medijev poslušamo bolj in manj nemočne klice zaradi manka kulturne vzgoje novih generacij, ki naj bi se obdajale z zgolj površnimi vsebinami, povsem oddaljenimi od »pravih« vrednot. Med njimi so še posebej glasni tisti, ki kot enega izmed najnazornejših simptomov dekadence izpostavljajo upad zanimanja za večino »klasičnih« umetnostnih zvrsti in razloge iščejo v tehnologiji, ki naj bi mlade delala nedojemljive, neambiciozne in pasivne, vse to pa naj bi se kazalo tudi v starajoči se publiki v državnih kulturnih ustanovah. Prav od tod naj bi izvirala ideja za uprizoritev Kiplingove klasike Knjiga o džungli, predelane v pravljično otroško opero, najnovejšo produkcijo mariborske operne hiše. Predstavo celo uvede pripovedovalka, ki razglasi namen videnega: širiti bazen obiskovalk in obiskovalcev, vtisniti glasbeno gledališče v prijeten spomin, privabiti malčke in njihove starše na ponovni obisk.

Pregovorno je prav glasba tista umetniška zvrst, s katero naj bi bilo najlažje nagovoriti širšo populacijo, predvsem mlade, ki jo redno konzumirajo na dnevni ravni. Predstava se z glasbo Giovannija Sollima svoje propedevtične vloge loti z zmesjo aluzij na sodobno, romantično in baročno opero ter muzikal. Z izjemo panterice Bagire, ki jo poredko spremlja slavna melodija Rožnatega panterja, protagonisti praviloma nimajo sebi lastnega izstopajočega vodilnega motiva, temveč delo v celoti povezuje kratek, razmeroma enostaven, naraščajoč motiv, ki se nenehno dosledno ponavlja v preoblekah zvrstnega pastiša – najdemo ga v širokih lokih romantičnega orkestra, baročni spremljavi, »sodobni« razdrobljeni Mavglijevi liniji – ni pa izpeljan, ne spreminja se glede na situacije, v katerih se znajdejo glavni junaki, le statično pospremi odrsko dogajanje.

Prav zaradi zvočno raznolike, vendar vsebinsko enolične glasbene naracije poslušalko nato presenetijo občasni kratki recitativi, ki jih spremlja čembalo, ali »goste« polifone skupinske točke. Drugi izstopajoči zvočni element so vsekakor tolkala, ritmični obrazci, ki so, tako kot omenjeni melodični motiv, znova preprosti in premalo izkoriščeni. Morda največja pomanjkljivost Sollimove glasbe pa je izostanek kakršnekoli melodično privlačne, zapomnljive točke, morebiti refrena, ki bi si ga najmlajši prepevali na poti domov. Tudi orkester pod vodstvom dirigenta Simona Robinsona ni izstopal; glasbeni stavek je bil mestoma celo zamegljen, posamezne linije niso bile jasno izpeljane, zvok pa nekoliko preveč obtežen za lahkotno popoldansko otroško predstavo.

Knjiga o džungli je vizualno zares bogata in že s tem do neke mere privlačna za mlajša občinstva, vendar pa zgodbi ne uspe izstopiti iz standardnih pripovedi o dobrem in slabem, še manj pa se (bržkone z zvrstnim alibijem »otroške opere«) posvetiti naslavljanju težav in izzivov, s katerimi se v svojem vsakdanu sooča in se bo soočalo občinstvo, ki mu je postavitev namenjena.

V spomin pa se je vtisnila animacija oziroma kar risanka Joshue Helda (pohvale gredo oblikovalcema zvoka Gregorju Mendašu in Reneju Nemcu), čigar vizualna estetika mestoma spominja na slovite opice iz buma nezamenljivih žetonov (NFT). Video je interaktivno prepleten z živim odrskim dogajanjem: risanka in pevski ansambel se učinkovito dopolnjujeta tako na ravni scenografskih rešitev kot tudi bolj neposrednega, jasnega podajanja močno predelane Kiplingove povesti, s čimer postane animacija rdeča nit – vezivo med prizori, ki olajša sledenje pripovedi. Libreto Piera Francesca Maestrinija namreč skuša vpeti kritiko sodobnih družbenih pojavov (denimo novodobništva), vendar se kritična nota izgubi v nizanju prizorov, ki spodkopavajo prepričljivo motivacijo protagonistov, kar na koncu pripelje tudi do manka berljive poante celotne pripovedi. Med liki namreč ni resnega konflikta, Mavglijeve avanture so zato le niz doživetij, med katerimi se srečuje z zlohotnimi nasprotniki, ki sicer spodbudijo odrsko akcijo, a obenem pripoved ne utemelji njihovih slabih namenov (so pač hudobci), še manj pa pojasni, zakaj si na koncu zaslužijo smrt. Poleg tega je, zaradi oteženega gibanja izvajalcev, na katere so pripete lutke v človeški velikosti (Aleksander Andželović in Maja Makovec), onemogočen vsak resen režijski poseg Piera Francesca Maestrinija onkraj interakcije z videom.

Dodatnega kostuma ne nosi le deček Mavgli, kar je Valentini Čuden dalo več prostora za iskrivo igro, žal pa ji je neprimerna, zelo visoka lega onemogočala razločno artikulacijo. Edina, ki je obvladala tako upravljanje lutke kot tudi brezhibno petje in razločen govor, je bila Petra Crnjac v vlogi panterice Bagire. Preostali del ansambla – Bogdan Stopar (volk Akela, kača Kaa, glas opic), Sebastijan Čelofiga (medved Balu), Mihael Roškar (tiger Šir Kan) in Jaki Jurgec (gorilji guru Gurila) – je bil vokalno dokaj izenačen in zanesljiv, a se je zapletal pri oživljanju lutk, pogosto so jim le enostavno premikali okončine. Najatraktivnejši del predstave sta bili akrobatki Tamia Dulce Villca Šeme in Mia Miloševič Iglič v vlogi opic, ki sta prepočasnemu odrskemu dogajanju dodali še kako potrebno otroško igrivost.

Knjiga o džungli je vizualno zares bogata in že s tem do neke mere privlačna za mlajša občinstva, vendar pa zgodbi ne uspe izstopiti iz standardnih pripovedi o dobrem in slabem, še manj pa se (bržkone z zvrstnim alibijem »otroške opere«) posvetiti naslavljanju težav in izzivov, s katerimi se v svojem vsakdanu sooča in se bo soočalo občinstvo, ki mu je postavitev namenjena. Morda bi veljalo krilatice o »pasivni« mladini začeti obravnavati tudi kot ključni element imaginarija tistih, ki s to mladino ne znajo več navezati pravega stika. Namesto hlepenja po večjem obisku in spremljajočih reklamnih kampanjah ter kulturnovzgojnih akcijah za ozaveščanje mladih o »pravi« umetnosti, ki bi to navsezadnje še gnetljivo populacijo spodbudile k obiskovanju bojda nespremenljivih institucij, bi premislek lahko usmerili navznoter: ali lahko zanimanje vzbujamo tudi z naslavljanjem povsem realnih okoliščin in problematik? Gotovo bo na svoj način učinkovita Knjiga o džungli v prihodnje res privabila kakšnega novega obiskovalko in obiskovalca. Vendar ali ga bo operni pogon res lahko zadržal s svojim običajnim načinom delovanja?