Letos praznujemo stoto obletnico Puccinijeve smrti in okrogli jubilej obeležuje tudi mariborska operna hiša, ki v prvi polovici leta ponuja kar pet naslovov znanega skladatelja: ponovitvam Manon Lescaut in Madame Butterfly se bo pridružilanova postavitev Tosce, gostovala bo zagrebška La Bohème, od konca februarja pa igra Lastovka, ki si jo na mariborskem odru obiskovalci lahko ogledajo sploh prvič. Ravno iz hrvaške prestolnice je Opera SNG Maribor »uvozila« tudi postavitev Lastovke, ki jo je tamkajšnja kritika označila za dobrodošlo razbremenitev ter popestritev bojda preveč železnega glasbeno-gledališkega repertoarja. Lastovka je sicer redko izvajana Puccinijeva opera, za kar razloga ni moč iskati v njeni operetni lahkotnosti, saj naj bi bila ta tradicionalno dokaj priljubljena, pač pa prej v neprepričljivem dramskem narativu ali občasno celo nedodelani glasbeni podobi. Dejstvo, da ne gre za Puccinijevo najboljše delo, še toliko bolj kliče po igrivi postavitvi, ki verjetno edina lahko upraviči repertoarno izbiro Lastovke.

Režija, ki jo je Hugo de Ana sprva namenil zagrebškemu občinstvu, je zasidrana v vizualni dimenziji predstave, sami režijski posegi pa tako postanejo sekundarnega pomena. De Ana je namreč tudi scenograf in kostumograf, njegova postavitev Lastovke pa občinstvo nagovarja prek različno nasičenega odrskega prostora v slogu dvajsetih let prejšnjega stoletja: vsako izmed treh dejanj je povezano s sicer popolnoma statično, a tako prepoznavno scensko postavitvijo, da ne služi zgolj vizualni prepričljivosti, temveč ravno s tem sploh angažira občinstvo. Režijske posege lahko najdemo v spremembah osvetljave, projekcijah pariškega življenja, premišljenem zlitju barv tapet in dominantno bleščečih kostumov ter v kontrastih. Na višek dramskega zapleta nakazuje že preveč nasičen oder, kjer le stežka razločimo protagoniste od zbora (razen po veliko preprostejših kostumih); na razplet pa dokaj izpraznjen prostor, ki uokvirja malomeščansko melodramo in ihtenje. Ker tvarina Lastovke do samega konca ne ponuja nobenega pravega konflikta, ki bi poganjal dramsko napetost, je premestitev režijskih poudarkov na vizualno estetizirano plat gledaliških elementov kočljiva, kajti s tem dodatno zbledi že tako slaboten dramaturški lok. V mariborski postavitvi Lastovke namreč zaman iščemo kakšen oprijemljivejši rezultat dela z izvajalci.

Navkljub vztrajnim željam mariborskega gledališča po popestritvi opernega programa – že nekaj sezon je ob »železnem« repertoarju na sporedu vsaj ena premiera slovenske glasbeno-gledališke produkcije ter manj znanega dela zahodnoevropskega kanona – se tudi uvožena in zatorej cenejša Lastovka (oglaševana kot koprodukcija in ne gostujoča predstava z lokalno izvedbo!) ni dokazala kot smela odločitev.

Sabina Cvilak (Magda de Civry) in Max Jota (Ruggero Lastouc) sta tako prepuščena lastnim gledališkim spretnostim ter se morata kot glavna protagonista zanašati predvsem na lastno vokalno izraznost in igralsko prepričljivost, kar brazilskemu tenorju, ki pod žarometi resda preživi znatno manj časa kot glavna sopranistka, z močnim in polnim glasom vsaj na pevski ravni uspe. Več režijskega usmerjanja sta bila deležna Valentina Čuden (Lisette) in Martin Sušnik (Prunier), ki v zasnovi delujeta kot komična protiutež nesrečnemu paru iz ospredja. Ker je motivacija obeh parov nejasna, režija pa vseskozi nima razločne poante, je pritisk na uspešnost glasbenega dela predstave – ki za izvajalce nikakor ni enostaven – toliko večji. Žal pa so bili že omenjeni in drugi ansambelski solisti glasovno šibki, v čakanju na lastni vokalni spodrs nepotrebno zategnjeni, predvsem pa nerazločni. Boljša dikcija bi morda natančneje usmerjala pevski glas, bolj premišljeno fraziranje in sploh barvanje vokalne linije pa bi preprečila manko sape. Dodajmo, da tihi začetki fraz po večsezonskem opazovanju mariborskih pevk in pevcev ne prepričajo več kot interpretativne odločitve, temveč se vse prevečkrat izkažejo le kot krinka manka glasovnega volumna. Umetniško manj prepričljiv je bil tokrat tudi orkester, ki ga je (že v Zagrebu) vodil maestro Simon Krečič: nekoliko prepočasen tempo je dodatno bremenil sicer lahkotne, spevne melodije, pogoste ponovitve enake glasbene tvarine pa so le poredko doživele nujno potrebne preobrazbe.

Navkljub vztrajnim željam mariborskega gledališča po popestritvi opernega programa – že nekaj sezon je ob »železnem« repertoarju na sporedu vsaj ena premiera slovenske glasbeno-gledališke produkcije ter manj znanega dela zahodnoevropskega kanona – se tudi uvožena in zatorej cenejša Lastovka (oglaševana kot koprodukcija in ne gostujoča predstava z lokalno izvedbo!) ni dokazala kot smela odločitev. Puccinijevo delo je kot opera z operetnimi značilnostmi verjetno res mamljiva za širše občinstvo, vendar se je prenos predstave, narejene za drug ansambel in drugo občinstvo, tokrat ponesrečil. De Ana se tako žal ni mogel opreti na presežke mariborskega ansambla, saj se zdi, da bi ta potreboval še veliko dodatnega sistematičnega usmerjanja, da bi lahko pokazal svoje najboljše atribute, ki smo jih v preteklih sezonah občasno tudi lahko doživeli. Za vse omenjeno pa po navadi skrbi vodstvo gledališča, ki naj bi razmišljalo tako o potrebah občinstva kot tudi o zmožnostih ansambla ter njegovega izpopolnjevanja iz sezone v sezono. A glede na zdaj že zlajnane klice pišoče o potrebi po veliko bolj premišljeni gledališki politiki v slovenskih opernih hišah, ki jih – seveda – bremeni še marsikaj drugega kot le nezadostno izpolnjevanje umetniške vizije, se vedno znova zazdi, da je resnični rezultat vsakoletnih sezon le ohranjanje dobro financiranega statusa quo v obliki množice predstav, ki nimajo drugega namena kot upravičevanje lastnega obstoja, ne pa prepotrebne vizije za razvoj nekega ansambla, z njim pa tudi opernih ustanov in tukajšnjega opernega poustvarjanja nasploh.