Una Bauer: Kar je pomembno: Skupna naloga

Una Bauer, raziskovalka performansa, plesa in gledališča, piska, docentka na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu in skupinska terapevtka, je performativni sklop Futurizmov uvedla s performativnim predavanjem Kar je pomembno: Skupna naloga. Njen projekt, ki ga – izhajajoč iz njenega delovanja na obeh področjih (uprizoritvenem in terapevtskem) – vodi zanimanje za načine organiziranja, ki so tako intimni kot politični, je širši od samega performativnega predavanja, ki se je bolj ali manj izvršilo kot idejna in kontekstualna predstavitev tistega, kar je sicer bistveni del njenega predloga – srečanj, kjer se udeleženci v majhnih skupinah od pet do osem oseb pogovarjajo ob izbranem umetniškem artefaktu (filmu, performansu, besedilu ipd.), ne da bi ga analizirali, temveč da videno ali prebrano vzamejo kot snov ali zgolj izhodišče za pogovor, kakršnega si udeleženci sami želijo, ga potrebujejo in se jim zdi smiseln. Una Bauer si ta srečanja - pogovore zamisli kot neke vrste ljudske klube in v primerjavi z reparativnim branjem, kot ga opredeli Eve Kosofsky Sedgwick, kot način osebne povezanosti z obravnavanim delom – tisto, kar se nas dotakne, se naseli v bližini naših lastnih občutkov, občutljivosti in vprašanj – ter z drugimi. Model tovrstne izmenjave brez posebnih pravil, v rahli formalni strukturi, umesti v okvir socioloških študij o intimnosti in čustvenem življenju, med čustveno privatizacijo in krčenje družbenega življenja, v katerem se povezujemo predvsem z ljudmi v ožjih prijateljskih, interesnih ali identitetnih krogih, na eni ter racionalizirano in proceduralizirano zasebno sfero na drugi strani, ki osebne meje in avtonomijo postavlja pred pristne čustvene odnose, intimnost in vzajemno povezanost. Te pogovore razume kot varni prostor podpornih socialnih struktur za grajenje odnosov, za čustveno in intelektualno izmenjavo med različnimi posamezniki in njihovimi interesi, ki upošteva, da čustveno življenje in osebne izkušnje prehajajo med zasebnim in javnim ter da v sebi nosijo tako druž(a)b(e)no kot politično moč. 

Performativno predavanje Une Bauer je izvedbeno vzpostavljeno kot daritev z domačim oltarjem po zgledu tradicionalnega mehiškega praznovanja (ofrenda), kar sicer samo po sebi ni razvidno, a avtorica pojasni ob koncu predavanja. V izvedbi tekstovno gostega predavanja sicer sam predlog srečanj - pogovorov ne dobi polne razsežnosti, tako kot je nekoliko skopo v predstavitev vključenih tudi tistih pet srečanj, ki so se odvila na njeno iniciacijo, v povezavi s temo futurizma in z naknadnim prispevanjem kratke zapisane refleksije izkušnje vseh udeleženih. Verjetno srečanja res zaznamuje kompleksnejša in interna realnost, ki je pripadala predvsem posamezni skupini in avtorici skozi zapise ni mogla postati dostopna, kot reflektira, a kot udeleženka enega od teh sem se ob predstavitvi lahko vračala tudi k lastni izkušnji in vsem, kar takšna srečanja prinašajo. Verjetno bi bilo to osebno izkustvo srečanja še polnejše, če bi imeli vpogled v avtoričin namen oziroma interes, ki je v napotkih za pogovor umanjkal zaradi želene usmeritve v prosto debato glede na interese udeležencev; s tem, ko je osnovni kontekst predloga ostal nerazkrit, smo bili tudi na srečanju - pogovoru prisotni na različne načine. Pa vendar so ta srečanja doživeti »test«, kako heterogena skupina brez vnaprej danega skupnega cilja, le s poroznim okvirom izhodiščnega gradiva, oblikuje osebne relacije in skupno, ne zgolj na ravni generalnega koncepta, temveč iz konkretne vsebine in v praktični dejanskosti, kjer se je treba lotiti tudi razlik in mest, ki lomijo skupinske vezi, ter ne zgolj na ravni umetniškega, ki materijo vselej nekoliko premakne v fikcijo, utopijo in začasnost, temveč z realno osebno zavezano vpletenostjo.    

Morda moramo sprejeti, da ne gre za odkrivanje in pričakovanje določenih – novih in izjemnih – rešitev ali da konceptualna moč posameznih predlogov ni v tem, kaj (presežnega) nam ponujajo v razmislek, temveč kako nas vpletejo, se nas dotaknejo in resonirajo v nas – ter kako se mi sami pustimo dotakniti.

Zaključek

Razmišljanje o alternativah prihodnosti in preigravanja možnih scenarijev, zamišljene ali začasne soustvarjane prihodnosti se nam lahko danes, ko v prihodnost ne gledamo več z (za)upanjem in so pojmi napredek, priložnosti in pričakovanje (gradnje) boljšega sveta postali ostaline preteklih ideologij, prihodnost pa se nam v deziluzirani zavesti kaže s strašljivimi distopičnimi obrisi, zazdijo kot »kolektivne akcije nenehne masturbacije«, če si izposodim izraz s seznama tem, ki ga je Una Bauer pripravila iz zapisanih refleksij po izvedenih srečanjih - pogovorih. Pa vendar je pomembno, da presežemo kratkoročno razmišljanje z dolgoročno perspektivo, z upoštevanjem širših vplivov in vizijo, kot jo zaobjema pojem katedralnega razmišljanja, izhajajoč iz dela srednjeveških arhitektov in graditeljev velikih katedral, ki nikoli niso doživeli realizacije svojih dolgotrajnih projektov, temveč so jih načrtovali za prihodnje generacije. 

Morda moramo sprejeti, da ne gre za odkrivanje in pričakovanje določenih – novih in izjemnih – rešitev ali da konceptualna moč posameznih predlogov ni v tem, kaj (presežnega) nam ponujajo v razmislek, temveč kako nas vpletejo, se nas dotaknejo in resonirajo v nas – ter kako se mi sami pustimo dotakniti. Pri Tatiani Kocmur afektivna moč vznika iz performativne prisotnosti njene nenavadne futuristične, ne-povsem človeške podobe, ki se giblje na polju inherentnih potreb in vzgibov človeškega. Predlog srečanj - pogovorov Une Bauer udeležene zares, v realnem in osebnem, vplete v postajajoče skupno, v bližine, težave in ambivalence tega. Performans Olje Grubić pa nas lahko med drugim spomni tudi na to, da včasih – čeprav se nam zdi, da neka situacija »ni dovolj resna in zares« ali nam zaradi kakršnega koli drugega razloga ni do sodelovanja – ne gre le za iskanje smisla in pomena, ampak tudi ali predvsem za prilastitev in iznajdevanje užitka v povezovanju, zavezništvih in družbenosti skupnega življenja. V tem smislu so Futurizmi konstruktivno nakazali tudi to, da novi načini razmišljanja o svetu niso le ideje o prihodnosti, temveč načini življenja, odnosi in zgodbe, ki jih pletemo zdaj. Niti niso nekaj izjemnega, temveč vsakdanji načini, kako se združujemo in kako smo skupaj. Prihodnost je v konkretni sedanjosti, saj le zgodbe, ki jih živimo, oblikujejo tisto, kar je možno, in morebiti preoblikujejo tisto, kar je verjetno in kar bo prišlo.