Kako lahko sooblikujemo skupno prihodnost – vzpostavljamo kontekste za kolektivno zamišljanje prihodnosti v preseganju kapitalističnih mehanizmov izčrpavanja in izkoriščanja ter za preizkušanje modelov v udejanjanju alternativnih realnosti? Vprašanja, ki pripadajo zdajšnjemu trenutku in odmevajo v negotovosti nestabilnega okolja, s kratkoročnim in ozkoglednim razreševanjem kriz, usmerjenim v ohranjanje obstoječega sistema, se (pre)redko, a vendarle, pojavijo tudi v smelo zastavljenih konceptualnih izhodiščih umetniških sfer. Skorajda vzporedno, tik preden se je odprl letošnji 36. grafični bienale Ljubljana (MGLC), ki ga je umetniška vodja Chus Martínez z naslovom Orakelj: O domišljiji in svobodi opredelila kot kraj, kjer se srečamo s prihodnostjo, kot območje rezoniranja o tem, kam gremo, preizkušanja domišljije in svobode, da bi obnovili zaupanje v solidarnost in ustvarili skupno dobro, je s podobnimi izhodišči v Gledališču Glej potekal performativni del Maskinega cikla Futurizmi, ki sta ga kuratorki Alja Lobnik in Jasmina Založnik zastavili z deli Une Bauer, Tatiane Kocmur in Olje Grubić.

Cikel dogodkov Futurizmi je bil napovedan s citatom pisateljice spekulativne fikcije in znanstvene fantastike Ursule K. Le Guin »Mislim, da moramo imeti svobodo, da ustvarimo nove načine razmišljanja o svetu, nove zgodbe, nove jezike, nove odnose« in je v svojem performativnem ter diskurzivnem delu (slednjega je z dvema predavanjema kuriral Rok Kranjc) ponudil prostor prav tej svobodi premišljevanja in performiranja, orodjem participativnih eksperimentalnih prostorov skupnosti, spekulativne fikcije in družabnih iger, ter s tem ustvarjanju zareze v trenutno realnost z novimi premisleki in izkustvi. Futurizmi se ob tem umeščajo v kontinuiteto Maskinih raziskovalnih projektov, med drugim koncepta jugofuturizma in cikla YUFU (s temami neoliberalne alternative, kot so odrast, ekofeminizem, politike skrbi, medvrstna pravičnost, solidarnost) ter interdisciplinarne platforme Prihodnost 14b sperformativnimi manifestacijami, eksperimenti in intervencijamiza preizkušanje možnih manifestacij prihodnosti.     

Če se še nekoliko ozrem po obdelavi vprašanj prihodnosti izven Futurizmov, naj omenim zanimivo vzporednico med kratkim znanstvenofantastičnim filmom Gabi Dao Sladka kri v stoječih vodah, za katerega je umetnica na 36. grafičnem bienalu prejela nagrado za raziskovalno rezidenco, in filmom The Feast (Gostija) Alicje Rogalske, predstavljenem na njenem predavanju Kolaborativna umetnost in postkapitalistična spekulacija v okviru diskurzivnega dela Futurizmov.Oba se umeščata v fiktivno situacijo prihodnosti po uničenju Zemlje in v tej utelesita spekulativne oblike življenja ne-več ljudi (v prvem so to humanoidni hibridi med človekom in komarjem, v drugem ljudje, ki z lastnim metabolizmom proizvajajo za življenje potrebno energijo). Ti se spominjajo življenja na Zemlji in se skušajo prilagoditi novemu svetu, pri čemer se prek zavedanja ali refleksije vsega tistega, kar je Zemljo pognalo v propad, postavlja vprašanje, kako živeti zdaj, v novi realnosti, oblikovati sorodstvene vezi v nekonvencionalnih, nenormativnih vlogah in opraviti s kolonialističnimi ter kapitalističnimi praksami. Kaj je dom in družina, ko dekle na novem planetu pod varstvom Angela pričakuje rojstvo novega, le polčloveškega bitja, sprašuje Gabi Dao, medtem ko bitja prihodnosti iz Gostije Alicje Rogalske raziskujejo bližino in možnosti združevanja na obredni večerji, kjer okušajo nafto, litij, uran in druge rude ter surovine, ki so poganjale (oziroma poganjajo) podivjano ekonomijo ekstraktivizma, in v nazdravnih govorih afirmirajo žalovanje, dekolonializacijo, redistribucijo in aktivizem. Te pripovedi prelamljajo z vsiljenimi pripovedmi obstoječega družbenega režima podobno, kot recimo Constance Debré, Édouard Louis ali Paul B. Preciado v literarni avtofikciji popisujejo in performirajo načine, kako se izumiti na novo, ter lastno zgodbo vzpostavljajo kot kolektivno snov, le da je strategija v prvem primeru poetična umestitev v fantastično preobrazbo okolja, v drugem pa radikalnost analize in surova neposrednost jezika.

V tem smislu so Futurizmi konstruktivno nakazali tudi to, da novi načini razmišljanja o svetu niso le ideje o prihodnosti, temveč načini življenja, odnosi in zgodbe, ki jih pletemo zdaj.

Tatiana Kocmur: Nira

V horizontu spekulativne fantastične distance, ki nas postavi v nenavaden položaj sanjskega, nadrealnega ambienta in vzpostavlja okvire za premišljevanje odnosov, deluje tudi performans Tatiane Kocmur Nira. Niraje ime ene od umetnih inteligenc, s katerimi se je umetnica pogovarjala v procesu dela, njihove izjave in izjave ljudi pa spletla v večglasni monolog o tem, kaj je družina. Tatiana Kocmur, »oblečena« v prozorni tekoči lateks, ki daje vtis druge kože, a deloma transformira telesno površino, s črnim trakom čez intimne predele, s stopali, prilepljenimi na podstavek betonskih »čevljev« z visoko platformo (z asociacijo na kip), ta androgina hibridna figura s cevkami, pritrjenimi na vrat kot navidezni prenašalci njenega glasu v zvočnike, poraja občutek, da pred nami stoji android (vizualna intervencija in oblikovanje naash.x), tudi z deloma transformiranim glasom in tistim strogim, minimalnim premikanjem, kakor ga njena pozicija omogoča. S telefona, prilepljenega na roki, in z računalnika pred seboj jemlje informacije oziroma se uči – bere definicije, brska po podatkih, opisih, razlagah, mnenjih in različnih razumevanjih družine, ljubezni, združevanja ljudi, bližine, skrbi ipd. – ter prek tega oblikuje in vzpostavlja samo/samega sebe. Ko Tatiana Kocmur pozunanji postopek učenja umetne inteligence, deloma tudi način (otrokovega) spoznavanja in učenja o našem svetu, s svojo materialno utelesitvijo figure umetne inteligence, s to nenavadno in sugestivno telesno prezenco (sicer značilno kvaliteto umetnice, ki je tudi magistrirala z delom Telesna instalacija – med performansom in objektom), izoblikuje usodno podobo tega, kaj s svojim dojemanjem in delovanjem predajamo naslednjim generacijam ali kaj in kako učimo zavest prihodnosti, ki reže prav v naš sedanji »kaj in kako«. Pojmi, ki jih preiskuje, in razumevanje, ki ga zasleduje, razširjajo obliko konvencionalne družine, vpisane v celice človeškega ustroja, ki se zdi nezadostna tej identiteti brez vrojenih bioloških, ideoloških, ekonomskih in političnih mehanizmov, vezanih na obstoj družine. Med obstoječimi vzorci, a tudi izza prilepljenih identitet, v drugačni senzibilnosti sobivanja in bližine, išče, kaj nas povezuje in priteguje v skupnost, kaj je tisto, kar bi lahko oblikovalo naše (sorodstvene) vezi v prihodnosti; paradoksalno – kam nas kliče naša človeškost. Zato je Nira, čeprav ne razvije celotnega potenciala na ravni vsebinskega materiala, tehtna gesta performativnega rizika, ki telo zastavi kot medij in sporočilo, ter pomenljivega avtorskega premisleka, ki odpira vezi med tem, kar je, in kar bi lahko bilo.

Olja Grubić: Nam v slast

Performativno dejanje Nam v slast Olje Grubić v popolnoma drugačnem vzdušju materializira vprašanje, kaj gradimo skupaj in kako, hkrati pa odpre tudi vprašanje udeleženosti posameznika v skupnem. Lahko bi rekli, da Olja Grubić s soavtoricama in soizvajalkama Anito Wach ter Nino Goropečnik zasnujenekakšno performativno instalacijo za skupno uporabo. S »piknik keksi«, tistimi pravokotnimi univerzalnimi piškoti, ki smo jih grizljali že v socializmu, in čokoladnim namazom ustvarjajo hišice ter gradijo mesto na veliki mizi sredi odra. Z rozinami, suhimi brusnicami, zdrobljenimi oreščki in podobnim oblikujejo potke in ulice, s pistacijami kose zelenja, dvorišča zasedejo male piškotne živalce in sneg sladkorja v prahu dodaja piko na i romantični idili. Nastajajoči slaščičarski zemljevid zaznamujejo stalni elementi dela Olje Grubić: hrana kot močan simbol in enostavno, a pomenljivo dejanje z izrazito vizualno komponento ter trajanjem, v okviru katerega to dejanje široko razprostira svoje asociativne in pomenske mreže v prepletu zasebnega in družbenega. Humorna lahkotnost nas spomni na otroštvo, božične hišice iz medenjakov, Janka in Metko. Domačnost družinskega se prepleta z nenehnim delom in preide v surovo polje javnega in političnega. Maketa ličnega mesteca se očitno širi brez urbanističnega načrta, nagnetenost je vse večja, hiše in travnike zamenjajo bloki in v njihovi senci raste mesto, pa čeprav v degradirano urbano džunglo ter socialno razslojevanje. Pridni še kar delajo. In neko življenje, nek svet, neka zgodovina se odvija, medtem ko delamo, kar delamo. Ko gonimo naprej, kaj porušimo in uničimo ter postavimo novo, drugače. Ta vrtiljak razvoja in propada, stalni tok sprememb, ustvarjalke pospremijo s spreminjajočimi se napisi na šolski tabli – s preprostimi in učinkovitimi gesli, ki učinkujejo tako v zavezi parole kot z ironičnostjo komentarja (z vselej isto začetno besedo; denimo Make yourself busy / yourself  comfortable / progress  / it work / history / new start / team / friends). Enako velja za glasbeno podlago, ki utripa v himničnem slavljenju skupnega, skupnosti, množice, države. V performansu Olje Grubić konkretno, vsakdanje opravilo, ki v realnem pripada zasebni sferi, odpre široko polje družbenih in političnih razmerij ter zaznamuje obrise družbene in celo zgodovinske, civilizacijske metafore. A navsezadnje bi ta lahko izzvenela le v nonšalantnem opazovanju in prepoznavi, če ne bi te sicer lucidne, a za gledalca vendarle nekoliko neobvezujoče analize dopolnil hudomušen preobrat, ki navidezno lahkotnost upravljanja prenese v enako pomenljivo lahkotnost vključenosti prisotnih, pa naj jo merimo po apetitu sladkosnedca, družabnega tipa sodelujočega ali angažiranega zagovornika participacije v skupnem ali pa, ne nazadnje, umikajočega se, pasivnega člana (gledališke) družbe.