Norveška pisateljica Maja Lunde je oblikovala zgodbo o prazničnem času, ki je iskrena in trpka. Na oder Mini teatra v Ljubljani je njeno delo Snežena sestra v prevodu Marije Zlatnar Moe postavil režiser Luka Marcen v sodelovanju z dramaturginjo Niko Korenjak. V decembrsko obarvani predstavi spoznamo dečka Juliana, ki obožuje ta mesec v letu, ko praznuje tudi svoj rojstni dan. Navadno je bil to radosten čas, a zgodba sledi obdobju, ko je praznik za Julijanovo družino radikalno drugačen. Njegova sestra je namreč tega leta napravila samomor, dekle je bilo sicer nadvse iskrivo, a je padlo v depresivna stanja, ki so se in nesrečno končala. Vendar je v ospredju dogajanja Julijanova perspektiva: predstava odkriva globoko bolečino družine in fanta, ki se po tragičnem dogodku izolira od prijateljev. Družinska dinamika se nenadoma popolnoma spremeni: starša nočeta govoriti o svoji izgubi in bolečini, zapreta se vase in ignorirata božič, izogibata se okraševanju in družinskim običajem, do sina pa sta zelo stroga ter odsotna. Nenehno potlačevanje čustev v družini se odraža v tesnobnem vzdušju, ki zaznamuje predstavo, predvsem pa v Julijanovi duševnosti, ki te spremembe težko prenaša. Dogajanje gledalec opazuje s stališča osrednjega lika, ki svojo zgodbo razkriva postopoma in izraža svoje notranje boje. To je mogoče predvsem potem, ko Julijan spozna novo prijateljico, skrivnostno deklico Hedvig. Srečata se naključno in Hedvik si ga želi spoznati ter mu sledi, vztrajna je kljub njegovemu negodovanju. Njuna vez je na začetku zadržana, tekom zgodbe pa je njun odnos vse intenzivnejši, saj se glavni lik odpre in deli svojo življenjsko zgodbo. Avtentičen prikaz dečkovega doživljanja gledalca gane, zgodba je napeta in prepričljiva.

K vtisu močno pripomore igralska zasedba, posebej izstopata osrednji osebi: Timotej Novaković v vlogi Julijana odlično prikaže doživljanje občutljivega fanta, ki se spopada z realnostjo in predvsem z lastnimi čustvi, Gaja Filač pa prepriča z interpretacijo lika male Hedvig, ki se trudi biti močna in pogumna, a jo pri tem ovira preteklost. Igra je izjemno naravna, igralca se vživita v otroško perspektivo, ne da bi jo podcenjevala ali simplificirala. Prikažeta dejstvo, da imajo otroci kompleksno duševnost, da jih čustva preplavljajo morda včasih še bolj kot odrasle, da gojijo želje, ki jim pomenijo vse na svetu. Nastopijo še Luka Bokšan, Sara Gorše in Nika Korenjak, ki v vlogi stranskih likov izrišejo okvir dogajanja: hladno družino, ljubečo sestro in ostarelega brata, ki hrepeni po nekdanjih časih. Hladnost staršev se na primer izraža v detajlih, kot je oče, ki brezčutno pospravi adventni venec, ki ga je namestil Julijan. V predstavi je pomembno tudi gibanje likov, ne le njihove besede, ki jih pogosto niso zmožni: koreografije Lare Ekar Grlj poskrbijo za dinamiko dogajanja, od plavanja do skupnega prazničnega plesa.

Režija poudari problemsko tematiko smrti in izgube, ki je v tej predstavi obravnavana z vso občutljivostjo ter pozornostjo, dotakne se srži bolečine, prikaže osamljenost ob prekinjeni komunikaciji in počasno, boleče razpadanje družinske skupnosti. Pomembno je, da mladim gledalcem predstavljamo tovrstne teme, ključno je, da jih spoznajo v premišljenem umetniškem okviru, ki ni pedagoški ali celo žugajoč, ampak težave zgolj prikaže in daje mladim prostor za refleksijo ter razmislek. Predstavi Snežena sestra uspe spregovoriti o zahtevnih tematikah z vso subtilnostjo in pozornostjo.

Sprejemanje lastnih čustev je tako osrednja tema predstave Snežena sestra, ki presega zgolj dramo izgube in odpira možnosti za premislek o človeški naravi in notranjih bojih, ki nas oblikujejo. 

Scenografijo, pod katero se je podpisala Sara Slivnik z asistentko Lučko Žnidaršič, zaznamujejo vizualni kontrasti: skandinavska zasnežena pokrajina, gozd, velika lesena debla, mrzla reka in tema noči na eni strani, na drugi strani pa tople barve božičnih lučk in dekoracij ter vrvež prazničnih dni. S temi poudarki mizanscena odlično sodeluje z zgodbo in njenimi niansami. Kostumi Ane Janc so barviti skandinavski kosi, ki s svojo božično toplino opozarjajo na to, da si liki med prazniki želijo bližine. S temnimi barvami in poudarjeno zakritimi silhuetami pa so pri nekaterih likih metafora za čustveno zaprtost. 

Prijateljstvo med osrednjima likoma postane zatočišče pred domačim vzdušjem, kjer se potlačena žalost le stežka izrazi. Julijan spozna nenavadnega moškega, ki hodi okrog Hedvigine hiše v gozdu, in se ga sprva zelo boji, naposled pa spozna, da je njen brat. Mož dečku pripoveduje o svoji sestri, ki je ne more pozabiti, saj je umrla med drsanjem v ledenem fjordu, ko je nesrečno padla v mrzlo vodo. Gre za zrcalni lik Julijana, zaznamuje ga podobna usoda izgube, ki je nikoli ni prebolel, ker nikoli ni predelal krivde, ki jo je ob tem občutil. Tu se v zaključnem delu uprizoritve zgodi pomemben zasuk: izkaže se, da je Hedvik mrtva, da je le privid, ki ga vidi zgolj Julijan. Njena prisotnost, ki združuje realnost in svet duhov, je hkrati prijazna in srhljiva. Hedvik prinaša neko resnico: ne more se sprijazniti s preteklostjo, tako kot ne njen starejši brat, danes ostareli možak, ki jo venomer išče. Izkaže se, da so spopadi s preteklostjo boleči, a je sprejemanje resnice in lastnih občutkov edina možnost, da gre lahko človek naprej.

Skozi dialoge o izgubah, kot je smrt sestre, predstava odpira vrata resničnosti bolečine in osamljenosti, ki ju doživljamo vsi, v prazničnem času pa prideta še bolj do izraza. Prijateljstvo začrta prostor svobode izražanja in pripovedovanja lastnih zgodb, analize zahtevnih vsebin, razkrivanja brez sramu in zavor. Ob izkušnji s Hedvik in njenim bratom se Julijan tega dokončno zave in začne z vso svojo energijo delovati drugače: odpre se staršema in spregovori, spodbudi ju k dialogu, h govoru o najtežjih stvareh, saj ve, da je le to način, da bodo prazniki spet mirni. Otrok pri tem izkaže največjo zrelost in pokaže smer za reševanje bolečih odnosov. Sprejemanje lastnih čustev je tako osrednja tema predstave Snežena sestra, ki presega zgolj dramo izgube in odpira možnosti za premislek o človeški naravi in notranjih bojih, ki nas oblikujejo. Gledališko delo se konča s toplino, lučkami, živahno igro s prijatelji, snegom, okraski in z vsem, kar si je Julijan želel, predvsem pa z drugačnimi odnosi z mamo in očetom, ki se končno odpreta, pogovorita in gresta naprej.