Predstava Rumena pika na nebu v produkciji Odprtih predalov – Zavoda za sodobne interdisciplinarne procese Kranj, Hiše otrok in umetnosti Ljubljana ter Zavoda Carnica je primer nekonvencionalne odrske upodobitve za najmlajše, ki izjemno dobro ujame njihove razvojne potrebe in načine dojemanja. Delo pred publiko slikovito izriše naravno dogajanje – kroženje sonca okrog Zemlje in druge slikovite pojave na nebu. Za izviren koncept in prepričljivo koreografijo ter režijo je poskrbela Ajda Tomazin. Na odru je vseskozi prisoten le en igralec, Rok Kravanja, ki z izjemno prezenco ujame pozornost gledalcev. Fizično zahtevna interpretacija zajema predvsem koreografski izraz, nekaj pa je tudi besedila, ki ga igralec govori z distance neosebne pripovedi o dogajanju. Ne gre torej za ustaljeno upodabljanje lika, ampak za utelešenje svetlobnih premen na nebu. Uprizoritev se igra z gravitacijo, eksperimentira s padanjem in preizkuša meje prostora, igralec pa je učinkovito gonilo te dinamike. Sodobna upodobitev je predvsem gibalna: predstavlja hitrost, počasnost, kotaljenje, kobacanje, mahanje, s tem pa izpostavlja zavedanje lastnega telesa in prostora. Koreografija spominja na otroške gibe in geste, zato se mladi gledalci z njimi poistovetijo, ob tem pa Kravanja s svojim telesom ustvarja močne vizualne podobe, ki očarajo. Gibalni motiv, ki se ponavlja, je vrtenje v krogu, ki se nenehno ustavlja in ponovno poganja. Gre za raziskovanje koncepta gibanja in koncepta umirjanja, podobnega spanju. Z izjemno energijo gibi prevzamejo tudi celoten oder in prikažejo mogočnost neba. V ospredju so različni vizualni kontrasti, na primer nasprotje med dežjem in soncem. S temi pristopi predstava ponudi zelo subtilen in nikakor didaktičen modus operandi, s katerim otrokom predstavi naravo, hkrati pa je to delo izjemna senzorična izkušnja.

Predstavo Rumena pika na nebu zaznamuje verbalni minimalizem, besedila je malo, pojavi se na primer fraza »Pika leti!« Zanimivo je, da sonce v predstavi nikoli ni eksplicitno omenjeno, prav tako niso poimenovani drugi pojavi, kar odlično prispeva k abstraktnosti odrskega dela, ki odpira prostor domišljiji. To ni klasična zgodba, ki bi otrokom podala čim več vsebine; nasprotno: sosledje slik, dogajanja in občutkov predstavlja poligon za vizualno ter besedno domišljijo, ki odpira prostor novim izkušnjam. Zelo pomembno je, da najmlajši pridejo v stik tudi s takimi umetniškimi deli, ki delujejo po načelu potujitve – v tem primeru gre za drugačno predstavljanje naravnega dogajanja, v ospredju pa sta le opazovanje in čudenje, ne da bi skrivnostno naravo posebej komentirali ali jo celo vključevali v pripovedne strukture. Ne, tu je v ospredju izražanje nebesnih pojavov v vsej njihovi lepoti, nekaj skoraj neopisljivega. 

To ni klasična zgodba, ki bi otrokom podala čim več vsebine; nasprotno: sosledje slik, dogajanja in občutkov predstavlja poligon za vizualno ter besedno domišljijo, ki odpira prostor novim izkušnjam.

Velika bela ponjava iz blaga zasede oder in pričara nebesno gibanje, rumena pika se premika po odru in iz sebe buhti manjše pike, ki jih otroci naposled ponovno pritrdijo nanjo. Oblaki letijo po prostoru in krožijo, drobne zvezde žarijo na nebu, mavrica se razgrne čez nebesni lok – to so le nekateri vidiki očarljivega odrskega prostora, ki ga je oblikovala Ajda Tomazin in ki gledalce prevzame ter navdihne. Idejne prostorske rešitve so dodali študentje Fakultete za dizajn. Tu so na primer velike bele vreče, ki spominjajo na mehke oblake in zaradi katerih mizanscena deluje mehkeje. Kostumi, pod katere se je podpisal Iztok Hrga, so celestialni, mehki in neposredno povezani z drugo mizansceno. S tem se telo igralca spoji z odrsko dinamiko. Format predstave odlično uokviri tudi avtorska glasba Drejca Pogačnika in Saša Tepine, ki od instrumentalne glasbene spremljave prehaja do bolj eksperimentalnih zvokov, ki spominjajo na letenje po zraku ali zvoke dežja, ki napolnijo prostor. Pomemben vidik je tudi oblikovanje svetlobe (Anže Virant); uporaba zelenih in modrih luči ustvarja igro, ki se konča z mavričnimi odtenki.

V uprizoritvi v Hiši otrok in umetnosti v Ljubljani so se otroci z igralčevo spodbudo opogumili in sodelovali, mu mahali na oder, se smejali ob drobnih trenutkih situacijske komike, ob tem pa zbrano sledili dogajanju. Predstavo je odlikoval neposredni stik igralca s posameznimi gledalci, ki jim je na primer delil mehke rumene pike, nato pa so že kar sami stopili na oder in se z rokami dotikali mizanscene, kar je že samo po sebi izvrstno taktilno doživetje. S posebnim odrskim ritualom so manjše rumene pike pritrdili na veliko piko, s tem pa je sonce še bolj zažarelo. Otroci so se med uprizoritvijo torej očitno počutili sproščene in vključene, začutili so, da so lahko tudi sami del dogajanja in da ga lahko soustvarjajo.