Teologa, sholastičnega filozofa in pesnika Pierra Abélarda ter filozofinjo, učenjakinjo in redovnico Héloïse d'Argenteuil sta skozi skupne vrtince usode gnala ljubezen do filozofske misli ter ljubezen drug do drugega. Plemenite misli in filozofska razpravljanja dveh izmed najbolj izobraženih umov svojega časa je takratna družba, na čelu s Cerkvijo, postavila v ozadje ter se raje odločila za strogo obsojanje enako plemenite in iskrene ljubezni med moškim in – nuno. Sistem je zatrl prepovedano ljubezen, dogma je premagala svobodno filozofsko misel, institucionalna religija je obveljala nad univerzalno etiko, patriarhat je poteptal svobodomiselno žensko. Srednjeveška družba je bila izrazito nenaklonjena drugačnosti, danes pa si radi domišljamo, da živimo v veliko bolj odprtih časih, ter si zatiskamo oči pred vsem, kar to podobo kvari. Zato so tudi stare zgodbe vredne ponovnega pripovedovanja, če v njih prepoznamo trajne vrednote in večne probleme, katerih reševanje žene človeško dušo in um k razmišljanju, upiranju nenaravnim družbenim konstruktom, na poti k osvoboditvi uma, duše in telesa. Take zgodbe lahko opazujemo kot zrcalno podobo današnjega časa, kajti tudi mi ne živimo izven vsakršne ideologije – svobodnost sodobne zahodnjaške družbe je le privid. Ženske so z emancipacijo končno dosegle enakovrednost moškim; sedaj smo vsi enakovredni sužnji Kapitala, ki je med srednjim vekom in današnjim časom zgolj nadomestil Cerkev.

Filozofsko in intimno dinamiko med Heloizo in Abelardom sta raziskala libretist Milan Dekleva in skladatelj Peter Kopač, ki sta skupaj ustvarila nenavadno umetnino – operno delo, ki ni nič kaj »teatralno«. Odrski komad brez izrazitega linearnega dogajanja; prizor sodnega procesa, v katerem se dva plemenita uma in dve čisti duši zagovarjata pred več kot očitno nizkotnimi predstavniki ideologije, ki jo je čisto zgodovinsko naključje postavilo v položaj premoči. Kot priče tega »sojenja«, vabljene k lastnemu premisleku, smo se znašli v polni, z napetostjo prepojeni dvorani. Krstna izvedba komorne opere Heloiza (in Abelard) je celo redne spremljevalce opernih novitet, ki jih vsako leto postreže Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG), pustila vidno presenečene, čeprav smo vajeni vseh sort glasbeno-gledaliških eksperimentov.

Milan Dekleva je pripravil izrazito obsežen, a pretehtan, vsebinsko bogat in očarljivo lep libreto. Ker je bilo to besedilo skoraj epskih razsežnosti razdeljeno na samo štiri vloge, je na posameznega izvajalca padla zajetna naloga. K zahtevnosti tega izziva pa je dodatno pripomogla glasba Petra Kopača: štirim solistom je namenil precej nehvaležne parte, sestavljene iz kromatičnih postopov ali skokov, ki so vsem melodijam dale značaj recitativa. Očitno je s tem želel slediti vsebinski izraznosti besedila, a je (verjetno povsem nehote) dosegel ravno nasprotno – ponavljanje podobnih, a nikoli povsem enakih melodičnih vzorcev, ki v kombinaciji z nadpovprečno obsežnim libretom vokalne soliste sooči z zahtevno nalogo pri memoriziranju same vloge, da niti ne govorimo o njeni umetniški interpretaciji. Suhoparnost vokalnih partov pa je skladatelj povsem odpravil z izrazito svežo in domiselno, a za izvajalce zahtevno inštrumentalno spremljavo, zaupano komorni skupini godal, obogateni z zvenom harfe, flavte in tolkal. Politonalitetna struktura Kopačeve glasbe je prepolna zmanjšanih akordov ter bodisi kromatičnih ali pa celotonskih in modalnih sekvenc. To ji, poleg izjemno spretne inštrumentacije (brez kakšnih posebej »neortodoksnih« tehničnih prijemov na glasbilih), daje izjemno barvitost in izrazno moč. Zato si drznem trditi, da je inštrumentalna zasedba s sebi zaupanimi parti glavni nosilec izraznosti in gonilna sila dogajanja v tej komorni operi, v kateri ima primat celo pred vokalnimi vlogami.

Politonalitetna struktura Kopačeve glasbe je prepolna zmanjšanih akordov ter bodisi kromatičnih ali pa celotonskih in modalnih sekvenc. To ji, poleg izjemno spretne inštrumentacije (brez kakšnih posebej »neortodoksnih« tehničnih prijemov na glasbilih), daje izjemno barvitost in izrazno moč.

Kako tako specifično delo postaviti na gledališki oder, je tehtno premislila pri SKGG večkrat preizkušena režiserka Eva Hribernik. Odrsko postavitev si je zamislila kot izrazito togo in statično, kot bi želela še jasneje podčrtati neprizanesljivo in neusmiljeno togost srednjeveške družbe, čez katero se vpričo gledalcev lomita usodi dveh izjemnih, iz povprečja štrlečih posameznikov. Statičnost režije je do neke mere prijetno razrahljala večplastna, a decentna scenografija Jara Ješeta. A vendar je v ospredju ostala podoba štirih solistov, katerih gibanje na odru je povsem brzdano z režijskim posegom, glasbeno izražanje pa še strožje omejeno z zgoraj opisanimi danostmi partiture.

Kljub neobičajni zahtevnosti svojih nalog so se vsi štirje solisti odzvali s skoraj neverjetno natančnostjo, poglobljenostjo in strokovno odgovornostjo ter podali prepričljive interpretacije. Posebej živa sta bila portreta glavnih junakov: sopranistka Katja Konvalinka je oživila lik Heloize, katere junaško nasprotovanje družbi je kot krik sredi puščave jasno odjeknilo tudi devet stoletij kasneje, v Kosovelovi dvorani, zahvaljujoč se neomajni intonaciji, jasni izgovarjavi in izrazitemu igralskemu talentu Katje Konvalinka; enako igralsko prepričljiv, izrazito šarmanten in pevsko neoporečen je bil tudi Edvard Strah, ki je nastopil kot Abelard, v njegovem liku smo prepoznali notranji boj med ugledom in moralnimi načeli moškega, soočenega z dobesedno in simbolično kastracijo – izgubo tako kariere kot tudi ljubljene osebe in otroka. Tudi baritonist Darko Vidic kot sv. Bernard in basist Janko Volčanšek kot benediktinski opat Peter sta izvrstno upodobila dva obraza srednjeveške Cerkve, dogmatičnega (obsojajočega) ter svobodnejšega (sprejemajočega). Celotni izvajalski ansambel je skozi številne izzive na prvi pogled pregledne, a izjemno zahtevne partiture zanesljivo vodila Jelena Susnick. Med trdnimi in togimi nosilnimi stebri mestoma suhoparne partiture in dosledno stroge režije je spretno razpela tančice liričnih trenutkov, nežne ljubezni, iskrenega strahu in ostre satire, ki jih je prepoznala v zapisu Kopača in Dekleve.

Predstava, kolikor je mogoče naporna za izvajalce, je vsekakor izjemno zanimiva, všečna in vključujoča za gledalce. Nevsakdanje dolgo besedilo, nekoliko monotoni vokalni parti, izrazito statična režija, navidezno neaktualna srednjeveška zgodba ... Vse to se je po nekakšnem čudežu zlilo v še kako smiselno in ekspresivno celoto. Komorna opera za štiri vokalne soliste in komorno inštrumentalno zasedbo Heloiza (in Abelard) je še ena novost in posebnost (slovenskega) opernega repertoarja. Prepričan sem, da si zasluži številnih ponovitev in izvedb tudi zunaj Ljubljane, v ustreznem prevodu pa bi lahko zaživela tudi v drugih jezikih, kajti vsebina te enodejanke je univerzalna, prav tako pa tudi njena zvočna in odrska podoba.