Kaja Novosel, 26. 9. 2022

O poštenosti in pravičnosti

Slobodan Obradović: ROBIN HOOD. SLG Celje, 17. 9. 2022. Ogled ponovitve 22. 9. 2022.
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje

Legendarna zgodba o Robinu Hoodu, katere izvor po ocenah sega v 14. stoletje, je v svoji bogati zgodovini doživela in preživela nemalo adaptacij, priredb in prearanžiranj v raznoraznih oblikah, pri čemer se njena aktualnost skriva v večnosti vrednot, ki jih izpostavlja (pravičnost, poštenost), hkrati pa tudi v močni socialni konotaciji, ki se lahko lepi na posamezne zgodovinsko-družbene premike (osnova ideja o prerazporeditvi dobrin oziroma prosto po vodilu »jemati bogatim-dajati revnim«). Ob tem, da legendo dodatno zaokroža še antološka romantična zgodba med bogato, a srčno Lady Marian in revnejšim Robinom, se ponuja obilo konceptualnih naslonitev in interpretacijskih rešitev, ki se lahko prilegajo trenutnim družbenim razmeram, v katerih bivamo.

Dramska priredba po motivih več literarnih del o Robinu Hoodu (snov jemlje iz romanov Henryja Gilberta, Alexandra Dumasa in Johna Finnemora) srbskega dramaturga Slobodana Obradovića ne eksperimentira in ne prinaša bistvenih novosti v zgodbo, temveč verno sledi osnovni zgodbeni liniji od odhoda Riharda Levjesrčnega v vojno prek prevzema oblasti njegovega brata princa Johna, vmesnih konfliktov (vojn) pa do Rihardovega finalnega srečnega povratka, ko Robina Hooda poviša v viteza. Znotraj dialoga ostaja nekoliko nedorečen apartni govor posameznih likov, ki se zdi bolj poljuben kot pa smiselno načrtovan ali intuitiven, največja težava besedila pa je občutno preveliko število likov, katerega redukcija bi bila nujen dramaturški poseg vsaj pri kasnejši odrski adaptaciji. Na odru se namreč posledično zvrsti kar nekaj likov v izraziti vlogi zgolj (šibke) dramaturške funkcije brez prave teže in o katerih razen imen ne izvemo praktično nič – kar se v uprizoritvi nemalokrat kaže kot gneča na odru, ki morda služi trenutni sliki množičnosti ali ideji kolektivnosti, ne pa tudi fleksibilnosti ali dramaturgiji predstave same.

Morda se bistvena pomanjkljivost skriva ravno v odsotnosti dramaturške osmišljenosti, saj bi bila v tem primeru uprizoritev v režiji Sama M. Strelca lahko bolj razgibana in bi se izognila okornejšim delom, ki zaustavljajo dinamiko predstave. Zdi se, kot da uprizoritvi ne uspe ohranjati konsenza izraza in s tem povezanega konceptualno-estetskega udejanjanja, temveč namesto tega poskuša eksperimentirati s celo paleto podob in manevrov, ki bi radi kratkočasili publiko, a večina ne pride do pravega izraza. Tudi nekaj zaznavno korektnih in razgibanih potez bodisi zaradi nepremišljene umeščenosti (skoraj prepogosto pozivanje publike k mahanju z zastavicami na ne vedno smiselnih mestih) bodisi zaradi pretiranega poudarjanja misli uprizoritve (praktično vsi deli, ki govorijo o poštenosti, pogumu in ostalem, kar naj bi gledalec sicer moral sam izluščiti iz ogleda oziroma iz dramskega dejanja) ostajajo le sami sebi namenjeni nastavki, ki bi imeli z nekaj več urejenosti (še) precej boljši učinek.

Natančno oblikovana svetloba močno pripomore k atmosferičnosti in pregibnosti posameznega odrskega trenutka, ki uprizoritvi daje prepotrebno karakterizacijo in napetost.

Tak je tudi lik konferansjeja (Damjan M. Trbovc), ki nas vodi skozi zgodbo v vlogi barda Alana-a-Dala in je eden bolj domiselnih elementov uprizoritve z nekaj finimi detajli (oponašanje konjskega kopitljanja), a ostaja v alogični neprekinjeni osvetlitvi z reflektorjem režijsko nedodelan predvsem v delih, ko v poskusu komentarja dogajanja z mimiko predvsem zgolj čaka na svojo repliko (ves čas osvetljen) in opazuje bodisi dogajanje bodisi odziv publike. Še en prijetno humoren lik uspe Jagodi v vlogi Kraljice, katere diskurz sestavljajo angleške puhlice, njeno sicer viktorijansko podobo pa duhovito plemeniti torbica v stilu kraljice Elizabete. Preostanek zares številčne ekipe celo z naslovnim junakom v vlogi Urbana Kuntariča ostaja dokaj neizrazen v in zaradi številčnosti likov, predvsem pa ob preobilici vsega, kar si predstava trudi ponuditi in pokazati v svojem sorazmerno ohlapnem tempu.

Razgibano okolje dvora, Sherwoodskega gozda in vsega vmes (scenograf Samo M. Strelec) ponuja nekaj čednih scenografskih slik (gozd; okvir na steni, ki postane okno), ki jih izrazito uspešno plemeniti eden večjih adutov te predstave: luč oblikovalca svetlobe Davida Orešiča. Natančno oblikovana svetloba močno pripomore k atmosferičnosti in pregibnosti posameznega odrskega trenutka, ki uprizoritvi daje prepotrebno karakterizacijo in napetost. To se še posebej dobro opaža pri kontrastnosti slabega (Princ John [David Čeh] in Šerif iz Nottinghama [Andrej Murenc]) in dobrega (vsi ostali). Scenske slike dopolnjujejo še kostumi (kostumografinja Jelena Proković, asistentka kostumografije Saša Dragaš), ki se bolj ali manj posrečeno poskušajo gibati med zgodovinskim (obložena krila in asketske kute) in sodobnim (allstarke); asociativno podobo pa zaključuje še avtorska glasba Nane Forte in Jureta Ivanušiča, ki z nekoliko filmskim karakterjem in s pridihom trubadurske glasbe na smiselnih mestih poudarja vsebinske nastavke besedila ter celostno podobo predstave.

Prva slovenska uprizoritev Robina Hooda, ki odpira sezono v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, tako ponuja dokaj obloženo podobo brez kakšnega izstopajočega idejnega fokusa, a ji vendarle uspe nekaj drugega: gledalca spodbudi k premisleku, kaj pomenijo visokoleteče (moralne) besede v duhu (še vedno amoralnih) dejanj? Če poslušamo o poštenosti in pravičnosti, a hkrati gledamo praktično enako odtujevanje sredstev »poštenih«, namenjenih za višji cilj – kako sami razumemo in sprejemamo to dvojnost, še posebej v luči družbenopolitičnih premikov? Kako k legendi o prestopniku in kraji bogatim za dobrobit revnim pristopati tudi problemsko, ne le v duhu herojstva in pravice do nepokorščine? Uprizoritev na to sicer ne odgovori, zato pa mora gledalec toliko bolj sam prenašati tovrstne pomisleke na svoje okolje, kjer ima obilico možnosti za aplikacijo svojih dognanj.

Samo M. Strelec, Jure Ivanušič, Nana Forte, Damjan M. Trbovc, David Orešič, Saša Dragaš, Urban Kuntarič, Andrej Murenc, David Čeh, Jagoda, Jelena Proković

Povezani dogodki

Kaja Novosel, 1. 12. 2022
V svetovjih iskanja
Kaja Novosel, 3. 11. 2022
Vmesnost
Kaja Novosel, 17. 10. 2022
Dinamična nevidnost