Čeprav se plesna predstava Alegorije mesecev – atributi v svojem opisu nanaša na ikonografske motive in elemente spreminjajočih se mesecev in pripadajočih letnih časov, se plesni gibi Bena Novaka in Kristýne Šajtošove v režiji Barbare Novakovič popolnoma izognejo reprezentaciji in simboličnosti koledarskih obdobij. V središču njunega gibanja je telo v odnosu do zakonitosti prostora, v katerem se nahajata, spreminjajoče se mesece pa ohranjata prisotne v njihovem nihanju, cikličnosti in ponavljanju.

Predstava se začne s hojo in nihanjem ene izmed dvignjenih nog plesalke in plesalca, kar Novak in Šajtošová počneta zdaj sinhrono, velikokrat pa z zamikom, včasih se dopolnjujeta, drugič razhajata. Praviloma plešeta znotraj kvadratne in osvetljene bele podlage, vendar njen rob ves čas kršita, padeta iz njega in dogajanje postavljata na stran. Na odru je prisoten zgolj en scenski element (Marko Udvanc), zlat pravokotnik, ki spominja na astronomsko karto oziroma na beleženje ozvezdij. Plesalca, oblečena v nežne bež, rjave in svetlo modre barve, se dopolnjujeta s toplo svetlobo, subtilno prisotnostjo scenskega elementa v ozadju, zvok pa ustvarjata zdaj s tkanino, ki šelesti skupaj z njunimi gibi, zdaj z ritmiko, ki jo Beno Novak s svojim solističnim delom ustvari odru. Sicer pa se nujni telesi zlivata v atmosferično glasbo Gala Škrjanca Skaberna.  

V središču alegorije predstave je telo, saj Šajtošová in Novak ne spregovorita v prispodobah, temveč materializirata občutje minevanja, ki je navsezadnje lastno telesu samemu. Pustita, da teža padca govori z gravitacijo, da se Šajtošino naslanjanje na soplesalca razume kot preizkušanje njune moči in dotika. Predvsem pa oba pustita, da se gibanje rok in nog osvobodi diktata misli in se razume kot mehanika telesa brez kavzalnosti. Telesi sta ves čas vir pripovedi in čas je njun lastni, notranji ritem.

S tem se plesalka odpove sili in oblasti nad predmetnim svetom, nasprotno, pusti, da predmeti delujejo nanjo, ter se tako poigrava z mislijo, da morda predmetni svet giblje človeka, slednji pa ostaja nujni razlagalec njegovega smisla. In obratno, ko je gib ustvarjen, se osmisli in nadaljuje svojo pripoved.

Na pomensko izčiščenem odru se pojavita zgolj dva predmeta: majhno drevo, ki ga plesalka prinese na oder in položi za rob kvadrata, ter leseno sito, ki ga uporabljamo za presejanje žita in koruze. Ta elementa delujeta kot mehanski vtis oziroma vpis v njeno telo. Slednje si namreč zapomni način premikanja rok, in ko drevesca ter sita več ni, se gibanje ohranja, nadaljuje v odnosu do plesalkinega telesa in se razvije. S tem se plesalka odpove sili in oblasti nad predmetnim svetom, nasprotno, pusti, da predmeti delujejo nanjo, ter se tako poigrava z mislijo, da morda predmetni svet giblje človeka, slednji pa ostaja nujni razlagalec njegovega smisla. In obratno, ko je gib ustvarjen, se osmisli in nadaljuje svojo pripoved.

Bolj kot letni časi se skozi čas premikata telesi, kjer Kristýna Šajtošová izkorišča Novakovo prezenco kot polje razvijanja lastne poetike. Plesalca z elementi kontaktne improvizacije iščeta prostore med telesi, v pregibih, trenutkih, ko je drugi tam prav zato, da drugega ujame. To izjemno suvereno izvaja predvsem Kristýna Šajtošová, ki se lahkotno meče, giblje in plava po telesni pokrajini Bena Novaka. Manjša dvorana bi plesalski duet še bolj izpostavila in imela z intimno atmosfero na občinstvo zagotovo še večji učinek.

V opisu se ustvarjalke in ustvarjalci predstave igrajo s pojmom »aberacije«, ki pomeni navidezno premikanje zvezde zaradi gibanja opazovalca oziroma optično ali svetlobno napako. Navsezadnje je tematika mesecev in vremena izjemno ekološka, človekov vpliv na okolje se vrača v naše počutje, naša nihanja in razpoloženjskost. Vendar z režijskega vidika vsekakor ni deklarativna ali moralistična, prav nasprotno, pred nami izrisuje stanje, kjer telo govori iz svoje prezentnosti. Premik mesecev je morda optična prevara, meseci premikajo nas, naše telo, ki postaja vir interpretacije in s svojim lastnim poetičnim smislom giblje spreminjajoči se svet.