Dokumentarno gledališče, ki ga ponavadi razumemo tudi kot politično gledališče, saj želi rekonstruirati politične sile za zgodovinskimi pa tudi aktualnimi dogodki in tako pisati vzporedno, neslišano zgodbo utišanih glasov, večinoma vznika iz potrebe po boljšem razumevanju sodobnosti (ali preteklosti, ki vpliva na sodobnost) in nastaja kot simptom aktualne politične ter družbene krize. Predstava 55. člen režiserke Tjaše Črnigoj je logičen odgovor na vse večjo repatriarhalizacijo družbe v Evropi, kjer manjšine postopoma izgubljajo pretekle svoboščine in pravice (na primer kriminalizacija splava na Poljskem ali prepoved parade ponosa na Madžarskem …). V Sloveniji že nekaj let pred ljubljansko porodnišnico molijo ljudje, ki nasprotujejo legalnemu splavu, na glavnem trgu v Zagrebu pa ob sobotah klečijo moški (v ta krog ženske ne smejo vstopiti), ki prav tako molijo za nerojene otroke. Predstava 55. člen želi opozoriti, da svoboščine in pravice, ki se nam zdijo dandanes samoumevne in ki nam jih nekateri željo ukiniti, niso bile dobljene, temveč priborjene. 

Predstava 55. člen, kot že pove sam naslov, se nanaša na člen slovenske ustave, ki pravi, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno in da je naloga države zagotavljati možnosti za uresničevanje te svoboščine. S stoli, ki so postavljeni vzdolž obeh strani spodnje dvorane SMG, predstava pravzaprav spominja na strukturo proslave (kot lahko razberemo tudi iz podnaslova), igralke Tamara Avguštin, Anja Novak, Katarina Stegnar in Miranda Trnjanin pa se sprehajajo vzdolž sredinskega koridorja – v nekem trenutku namreč razgrnejo tudi rdečo preprogo. Kombinacija prazničnih in vsakdanjih oblačil (kostumografija, scenografija in umetniško svetovanje Tijana Todorović) označuje prehajanje med teatralno mimetiko in dokumentarističnim pripovedovanjem, kjer igralke govorijo s pozicije raziskovalke arhivskega materiala, torej soustvarjalke. Vse štiri pa začnejo pripovedi s stavkom »Ta zgodba se začne …«  in tako menjujejo letnice ter zgodbe, ki se v teh obdobjih dogajajo. In tudi ko se zgodbe odvijajo dalje, ta stavek še vedno repetitivno odzvanja po prostoru.  

Na začetku predstave slišimo osebne zgodbe žensk iz različnih časovnih obdobij: zgodbo mlade ženske, ki je kot študentka telo vzela v svoje roke in uspešno naredila splav, zgodbo naše prednice, ki te možnosti ni imela in je morala poseči po nevarnih mazaških metodah, hkrati pa se med te zgodbe vpletejo tudi prvoosebne pripovedi igralk, ki govorijo o svojih izkušnjah užitka, o prvi menstruaciji,  prvi objektifikaciji s strani moškega ter seksualizaciji in sramu, ki se ničkolikokrat lepi na žensko telo. Predstava s tem sledi eni izmed feminističnih vodil: osebno je politično. In čeprav so telesa pred nami pričevalci zgodovine patriarhata, ki je izbrisal ženski užitek in žensko seksualnost omejil na reproduktivno funkcijo, igralke na odru stopajo samozavestno, sproščeno in s komičnimi vložki. Predstava s tem uvodnim delom skuša poudariti, kako se je usoda morda resničnih žensk v nekem prostoru in času razlikovala glede na pravice in zakone, ki so takratni čas formirali – s fokusom na 55. členu, kar ustvarjalke v svojih replikah velikokrat pojasnijo in tako to dejstvo podčrtujejo. A kaj kmalu lahko na projekciji na levi in desni strani koridorja beremo dejstva o reševanju nelegalnih abortusov v Jugoslaviji, kar je leta 1974 prineslo brezplačno kontracepcijo in legaliziralo splav. Te informacije nam niso neznane, saj gre za ponovitev dejstev, ki nam jih je predočila že predstava Spolna vzgoja II: Borba. Tudi rekviziti in scenografija spominjajo na že poznano estetiko iz prejšnjih predstav (pletilke, vrč z vodo, obešanje blaga oziroma perila, kri …), le da je rokovanje z njimi tokrat manj detajlno in tudi manj čarobno. Razlog za to je seveda tudi drugačen (večji) prostor in odsotnost igre z lučmi, odsevi, prosojnicami in odbojem vode. Predstava nam tokrat ne da časa, da bi se potopili_e v podrobnosti – veliko bolj je osredotočena na pompoznost praznovanja in poteka zgodovinskih dogodkov. 

Dokumentarno proslavo 55. člen lahko beremo predvsem kot poklon borkam za ohranitev reproduktivnih pravic in kot premislek o tem, da nam kapitalizem kaj kmalu lahko vzame nekaj, kar je socializem leta 1974 prinesel. Dejstvo, da je Slovenija postala prva država v Evropi, ki je imela dostopen, legalen in brezplačen splav ter kontracepcijo, ni zanemarljivo. 

Predstava po že znanem zakonu v Jugoslaviji leta 1974 omeni tudi samoorganizirano skupino Lilit, ki se je formirala sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja in marca 1985 po plakatih in obvestilih Radia Študent vabila na ženski klubski večer v K4, kamor so bile povabljene zgolj ženske. Dogodka se je udeležilo več kot dvesto žensk, večer z diskom pa so ohranjale vsako drugo nedeljo. Pri tem lahko slišimo govore, s katerimi organizatorke argumentirajo, zakaj je pomembno imeti ekskluzivne ženske večere, s tem pa predstava predstavi vsaj košček zgodovine ženskega organiziranja pri nas. Prav zagovarjanje ekskluzivnosti prostora samo za ženske, kvir skupnost ali nebele ljudi je trn v peti marsikomu še dandanes, razdeljevanje letakov, protesti in skupne zabave pa prav tako nekaj, kar se še vedno prakticira (v predstavi omenijo tudi civilno iniciativo My voice, my choice).

Ker predstava že na začetku razkrije pomembna imena glavnih akterk za ohranitev 55. člena (to so bile Mojca Dobnikar, Vlasta Jalušič, Mateja Kožuh Novak, Sonja Lokar, Metka Mencin, Tanja Rener, Mirjana Ule in Živa Vidmar) ter ponovi dejstva, ki jih poznamo že iz predstave Borba, istočasno pa novih informacij ne odkriva postopno, z naraščajočo napetostjo ali zastranitvami, ki bi dogodke oživile in jim dale čas, da se vanje potopimo, je prvi del ponavljajoč in monoton. Vendar pa drugi del z arhivskim posnetkom zadnje skupščine pred sprejetjem ustave nove države Republike Slovenije dogajanje na odru razgiba. Posnetek skupščine ustavne komisije decembra leta 1991, ki jo je v živo po televizijah prenašala RTV Slovenija, namreč spremljamo z igralkami, ki dogajanje komentirajo in tako vanj vnašajo komičen pridih. Posnetku sledijo še fotografije z množičnih protestov pred parlamentom, na katerih ljudje zagovarjajo ohranitev 55. člena ustave. Pravzaprav se gledališka dokumentarna proslava začne šele na koncu, ko se člen v ustavi ohrani, igralke pa slavnostno odprejo šampanjec in se s tem poklonijo vsem akterkam za ohranitev tega člena. 

Predstava z uporabo dejanskega avdiovizualnega arhiva, s kombiniranjem fikcijskih prizorov z dokumentarnimi vložki, prehajanjem med osebnimi zgodbami igralk in izmišljenimi, a popolnoma verjetnimi osebami iz preteklosti spleta nit o zgodovinski resničnosti, ki je mnogokrat spregledana in ki je pravzaprav druga, manj lepa plat zgodbe o slovenski neodvisnosti.  Dokumentarno proslavo 55. člen lahko beremo predvsem kot poklon borkam za ohranitev reproduktivnih pravic in kot premislek o tem, da nam kapitalizem kaj kmalu lahko vzame nekaj, kar je socializem leta 1974 prinesel. Dejstvo, da je Slovenija postala prva država v Evropi, ki je imela dostopen, legalen in brezplačen splav ter kontracepcijo, ni zanemarljivo.