Ulična uprizoritev Judovsko življenje v Ljubljani je produkt vzpostavljenih vsebinskih usmeritev majhnega gledališča na Križevniški ulici. Tematizacija judovske kulture je v gledališču vseskozi prisotna, bodisi s predstavljenimi zgodovinskimi liki bodisi z avtorji_icami dramskih besedil. Prav tako z njo gledališče ponovno sodeluje z izraelskim režiserjem Yonatanom Esterkinom, ki ga slovensko občinstvo pozna tudi iz sodelovanj z SLG Celje in SNG Nova Gorica. Prav projekti Judovskega kulturnega centra Ljubljana, ki si z Mini teatrom deli Križevniško ulico, so s seboj pripeljali nabor materialov za dano uprizoritev. Robert Waltl je na osnovi teh materialov, ki jih dopolnjuje tudi veliko število fotografij in pričevanj, zasnoval idejo in scenarij za uprizoritev, končno besedilo pa je dodelal Vinko Möderndorfer.

Projekt zaznamujeta predvsem dve determinanti, ki kljubujeta premišljanju videnega kot klasične gledališke uprizoritve. Prva je, kot izdaja že sam naslov, da gre v osnovi za performativno dejanje, katerega glavni učinek želi biti informiranje gledalca. Operira predvsem z razkrivanjem zamolčane ali pozabljene zgodovine skupnosti, ki jo obravnava. Druga je njegova formalna umestitev v polje uličnega gledališča in primerno zavzetje Križevniške ulice kot glavne junakinje dogajanja. Uokvirjanje predstave kot vodenega ogleda s postanki se zdi naravna poteza, ki sledi dramaturgiji postojank samega besedila. Pri tem je morda na bolj nezavedni ravni povedno, da pričnemo na samem vrhu s svatbo kot najbolj radostnim dogodkom, nato pa skupaj z neizbežnim kronološkim bližanjem druge svetovne vojne tonemo vedno globlje proti dnu. Pozicije teles, omogočene vizure odzvanjajo v sozvočju z vsebino in vedno bolj mračno atmosfero (tako vsebinsko kot realno, saj je uprizoritev, vsaj ogledana ponovitev, skupaj z dnevom odtekala v noč). Prostorska specifičnost je dobrodošla, v slovenskih profesionalnih gledališčih premalokrat videna kvaliteta. Navkljub selitvi iz dvorane pa uprizoritev na žalost, z izjemo redkih trenutkov, ostaja v konvencionalni logiki razdelitve nastopajočih od gledajočih. Gledalci se selimo po prostoru prek posameznih prizorov, pri čemer so še posebej zanimivi trenutki, ko je selitev vsebinsko utemeljena z ustvarjanjem nasprotujočih si vizur (na eni strani nas sprejme izdajalka, na drugi zaveznici). Logike raznovrstnih ambientov tako v splošnem uspešno dinamizirajo gledalsko izkustvo in izkoriščajo potenciale uličnega gledališča. Dogajanje se odvija tako na sami ulici kakor tudi na oknih, balkonih, in kar s seboj pripelje najbolj intriganten učinek iluzionistične gledališke logike, v samih hišah, ko skozi okna gledalci zremo v notranjost Mini teatra kot hram novoporočencev. Tudi sicer predstava prostor izkorišča inventivno, denimo s projiciranjem fotografij na fasado, četudi pušča v gledalcu občutek, ki je pri tovrstnih projektih še kako pogost, da ostaja uprizoritev žrtev tehnične nedovršenosti. Le-ta pa bo gotovo stvar več ponavljanj in popolnega obvladovanja prostora, ki ga predstava terja.

Prostorska specifičnost je dobrodošla, v slovenskih profesionalnih gledališčih premalokrat videna kvaliteta.

Vsebinsko je dogajanje predstavljeno z logiko živega muzeja, v katerem so v ospredju pripovedi posameznikov, ki so načeloma vezani na kraj dogajanja, torej na Križevniško ulico, in kulturni običaji. Uprizoritev tako stavi predvsem na življenjsko plat in temeljno empatijo do sočloveka, predstavlja zasuke, ki jih je judovska skupnost doživljala glede na širše družbeno-politične okoliščine v mestu, pri čemer morda umanjka razmerje do sodobne geopolitične situacije. Igralska zasedba (Hanna Hill, Nathan Hecht, Omer Rozenblum, Nika Korenjak, Barbara Vidovič, Timotej Novaković, Tadej Pišek) svoje like predstavlja s psihološko identifikacijo, pri čemer smiselno globljo karakterizacijo nadomesti širši tonalni obris atmosfere izrekanja. Močna odlika uprizoritve je tudi večjezikovnost, ki simultanemu prevajanju navkljub ne moti gladkega poteka dogajanja, izrazito močno pa podčrtuje občutek izbrisa neke manjšine. Največji doprinos k oživljanju tega živega muzeja ter tudi k njegovemu emotivnemu naboju za gledalca pa ima v živo izvedena glasba Kletzmer banda (Tomaž Zevnik, Aleksander Jovetić, Žiga Vehovec), ki s svojo stalno prisotnostjo oblikuje uprizoritev v koherentno celoto.

Uprizoritev Judovsko življenje v Ljubljani odpira pogled v življenje neke manjšine in turbulentnost ter tragičnost, ki ju tovrstna drugačnost neizbežno prinaša. Njena glavna vrlina pa je vsekakor to, da naseljuje okolje, ki to manjšino načrtno tematizira. Tovrstne umetniške manifestacije so še toliko nujnejše v času, ki skuša manjšine ponovno izbrisati ali homogenizirati s preostankom družbe.