Z julijem in gostovanjem Madžarskega državnega gledališča Cisky Gergely v SNG Nova Gorica je Dodekalogija 1972–1983 vstopila v »drugi polčas«. 1978 – sedma uprizoritev po vrsti – je pravzaprav nastala prva in je premiero v matičnem gledališču doživela že 7. decembra 2023. Zaradi prostorskih specifik (uprizoritev se izvorno igra v prostorih zapuščene fakultete) smo bili v SNG Nova Gorica priča nekoliko okrnjeni izvedbi, ki se je odigrala na scenografiji uprizoritve 1973. Medtem ko sta se prva dela v novogoriško scenografijo naselila izjemno organsko, saj se tudi 1978 središči v družinskem stanovanju, je v tretjem delu ustvarjalna ekipa pred občinstvom razstavila elemente, ki sicer nastopajo, in predstavo sklenila s krajšim epilogom. Epilog, ki se zaključi zelo sorodno kot uprizoritev 1973, tj.s prestopanjem v sfero metagledališkosti in z vprašanjem, kako poteka nastajanje uprizoritve in kako so resnične osebe ter zgodbe v njej predstavljene (pri čemer ostaja odprto vprašanje, ali se uprizoritvi tudi v izvornih izvedbah zaključita tako podobno ali pa gre za svojevrsten poklon oziroma intertekstualno navezavo na prostor, v katerem se 1978 igra), sicer nekako zaokroži predstavo v koherentno celoto, a nas vseeno pušča z občutkom, da so določene teme ostale nenaslovljene in bi si za točnejši vtis predstavo morali ogledati na izvornem prizorišču. Čeprav Janežič in njegov tokratni prevajalec v italijanščino Carlo Zoratti (ki prvič tudi stopi pred občinstvo kot za nekakšno ogrevanje za svoj dolgo pričakovani prestop iz filmskega v gledališki medij) gledalkam_cem sproti razgrinjata prilagoditve, ki jih je predstava deležna, ter čeprav Zoratti del svojega videoinserta nameni izvornemu poteku uprizoritve, bi težko rekli, da 1978, kot se je odvila na odru SNG Nova Gorica, dosega svoje polne učinke, kaj takega bi bilo tudi nemogoče pričakovati. Prenos pripovedi v že znan prostor še dodatno podkrepi občutek, da se deli Dodekalogije vrstijo skoraj kot po matrici in da so v svoji gledališki izraznosti pretirano uniformni. Zato morda ni napačno izpostaviti, da se sorodno ponavljajo tudi kritiški pomisleki, ki jih izpostavljam ob reflektiranju serije uprizoritev. Ponovno smo priča mnoštvu zgodb, ki se na odru odvijajo izrazito enakopravno, četudi nekatere delujejo kot stranpoti in je le težko razumeti njihov pomen v celotni dramaturški kompoziciji. Odrsko bivanje je načeloma podloženo z arhivsko glasbo iz naslovnega leta, kadar se odvija v bolj sproščenih in humornih legah, medtem ko so temačnejši dramatični oziroma tragični odtenki prepuščeni izrazito sugestivnim glasbenim krajinam Sama Kutina. Prizori so strukturirani kot monologi, govorke_ci izmenjujejo prvo in tretjo osebo in postopno prehajajo v bolj dialoške ali situacijske strukture, ki nato spet sestopajo v monološke. Masa zasedbe prostor naseljuje v nemem bivanju, spremljanju osrednje_ga pripovedovalke_ca, ki jo_ga podpre z občasnimi zborovskimi gestami, množičnimi prihodi ali odhodi. Med mizanscenskimi prizori ne manjkajo praznjenje prostora pohištvenih elementov in skupinske koreografije na popularne komade iz tistega časa, ki svoj končni izzven doživijo med poklonom, po pravilu prav tako podloženem z glasbo. Vsi ti postopki se v uprizoritvi zlijejo v enoten gledališki jezik, ki je na trenutke precej učinkovit v nagovarjanju gledalke_ca, četudi v ospredje postavlja ravno predstavljanje zgodb in ne čutnih izkustev občinstva, saj čeprav skorajda vsako zgodbo pripelje do tragičnih globočin, tem atmosferam namenja zgolj drobce odrskega časa, praviloma se izogiba uprizarjanju nasilja in tako občinstvo hitro spet popelje stran od grenkejših tonov zgodb.
Odločna gesta odvračanja od uprizarjanja nasilja je v 1978 še posebej jasna, saj se uprizoritev kontekstualno umešča v čas Ceausescujevega predsednikovanja Romuniji. Politični režim, ki je neizprosno vplival na usode prebivalk_cev in s tem likov v uprizoritvi, postane koordinatni sistem nasilja, v katerega so vpete odrske osebe.
Ta odločna gesta odvračanja od uprizarjanja nasilja je v 1978 še posebej jasna, saj se uprizoritev kontekstualno umešča v čas Ceausescujevega predsednikovanja Romuniji. Politični režim, ki je neizprosno vplival na usode prebivalk_cev in s tem likov v uprizoritvi, postane koordinatni sistem nasilja, v katerega so vpete odrske osebe. 1978 še posebej v prvem delu izrazito učinkovito poustvari izgradnjo navidezne normalnosti v času in prostoru, ko so tepeži na ulici, aretacije ipd. nekaj popolnoma običajnega. Največja odlika ekspozicije uprizoritve je ravno plastičnost vpliva tega režima na konkretna življenja, ki se ne ustavijo, temveč tečejo dalje, pri čemer se v svojih pripovedovanjih protagonistke_i še posebej izdatno navezujejo na obdobje prve svetovne vojne, ko se preko soške fronte zgodbe ljudi iz Temišvara tudi najbolj organsko prešijejo z domačim okoljem Dodekalogije – Novo Gorico in Gorico. To pretakanje premen vojnega stanja po žilah teles in spominov postaja, upoštevajoč trenutni geopolitični kontekst, še posebej relevantna vsebina, ki jo režiser Tomi Janežič (asistentki_ta Žiga Hren in Nina Rajić Kranjac) ne naslavlja neposredno, temveč jo prepleta z intimnim ter učinke vojne raziskuje na prizoriščih osebnega, kjer vzniknejo nepričakovano, denimo kot domača naloga napisati rojstnodnevno pismo Nikolaju Ceausescuju, ki doleti osrednjega junaka 1978, Zsolta (Mátyás Zsolt Imre). Ker v 1978 spremljamo Zsoltovo družino in so ostali člani zasedbe z nekaj izjemami vezani na njegovo družinsko drevo (mama, oče, teta, dedek …), se v celostni sliki Dodekalogije uprizoritev 1978 kaže kot ena najjasneje strukturiranih uprizoritev. Pomen družinskega drevesa, ki v vseh delih Dodekalogije nastopa kot osrednji protagonist, je v 1978 še dodatno simbolno naslovljen s ponavljajočim se vračanjem in razmišljanjem o takrat izjemno popularni seriji Korenine, ki metaforično razgrinja smoter te dokumentarne fikcije kot take. Nasploh je v uprizoritvi prisoten občutek, da so igralske kreacije manj v ospredju, čeprav bi to vsekakor lahko pripisali tudi jezikovni barieri in preprostemu dejstvu, da nastopajočih ne poznamo. Še vedno igralska zasedba nastopi izrazito prepričljivo, ustvari serijo intrigantnih odrskih oseb, od katerih vsaka dobi svoj prostor za razgrnitev zgodbe, ki je zaznamovala njeno življenje. Posebno vlogo ima osrednji Zsolt, ki je v prvih dveh delih uprizoritve prisoten zgolj z glasom, ne pa tudi s telesom. Izrazito vznemirljiva gesta, saj vzpostavlja določeno napetost v odnosu do prisotnosti ostalih nastopajočih, a verjetno zaradi odsotnega sklepnega dela uprizoritve ne ustvari nobene globlje sporočilne vrednosti oziroma uprizoritveno ne naslovi te specifične (ne)prisotnosti. V vlogi zaveznice režima – bodisi vohunsko zvedave sosede bodisi razredničarke – blesti Emília B. Borbély, med zapomnljivejšimi pa gre izpostaviti še lik cigana, ki ga odigra Lajter Márkó Ernesztó in k uprizoritvi doprinese nekaj presunljivejših performativnih trenutkov tako z intenzivnim petjem, s katerim pred posilstvom reši Zsoltovo teto, kakor s spokojnim sprijaznjenjem, ko svoj lik pospremi v krivično ledeno smrt.
1978 nadaljuje plastenje zgodb, ki povezujejo osrednjo goriško regijo z bolj in manj oddaljenimi kraji, pri čemer se povezave med posameznicami_ki resnično kažejo kot čarovnije usode. Usode, ki razdvaja in spet znova spaja, zdaj rešuje ter nato pogublja. V 1978 se zaradi izrazito prisotnega družbenopolitičnega konteksta zdi ta družinska drama neodtujljivo spojena s širšimi okoliščinami, njene vsebine pa tako tematsko bolj osredotočene in poantirane – podobno je kontekst ključno zaznamoval gostovanje ukrajinske uprizoritve 1975. Z začetkom drugega polčasa nas je Dodekalogija tako pripeljala do samega roba brezna vojnih grozot in bolečin zgodovine, ki jih je do sedaj uspešno razbijala s komičnimi in lahkotnejšimi vložki. V poletje se torej odpravljamo z nestrpnim pričakovanjem, kam nas bo popeljala od tu.