Deseta epizoda Janežičeve dodekalogije je na novovzpostavljeno prizorišče v zaodrju velikega odra SNG Nova Gorica pripeljala tretjo in zadnjo uprizoritev, ki je bila prvotno ustvarjena izven Slovenije. Po Ivano-Frankivsku s 1975  in Temišvaru s 1978 je tokrat z uprizoritvijo 1981 gostovalo novosadsko madžarsko gledališče. Če smo v reflektiranju prej omenjenih epizod opažali, da so tuje produkcije dodekalogije bolj usmerjene na politične kontekste držav, v katerih se odvijajo – ukrajinsko je v veliki meri zaznamovala aktualna vojna, medtem ko je romunska eksplicitno vzpostavljala dialog s Ceaușescujevim režimom – se z 1981 dodekalogija zopet osredotoča predvsem na zgodbe posameznic_kov, medtem ko so premene v političnih ideologijah potisnjene nekoliko v ozadje, odraz česar je povedno in hipoma prepoznavno menjavanje portretov političnih figur na stenah stanovanj. Vendar to ne pomeni, da tokratna epizoda ne udejanja premise, da je osebno tudi politično, saj je ob zdaj že vzpostavljenih povezovanjih zgodovine tujih mest z Novo Gorico in Gorizio ves čas prisotna nenaslovljena dvojezičnost kot samoumevni del vsakdana, ki v sporazumevanju oseb v različnih jezikih priča o burni zgodovini, s čimer ustvarja še dodatno povezavo s specifiko obmejne evropske prestolnice kulture. Po sestrskih uprizoritvah 1979 in 1980, ki sta se z maloštevilčno zasedbo odigrali v intimni atmosferi Ustvarjalnega centra Krušče, se 1981 s svojo veliko zasedbo in vrnitvijo v zdaj že dobro poznan interier scenografa Branka Hojnika, nekakšen kolaž raznolikih prizorišč, v katerih uprizoritve dodekalogije nastajajo, vrne v ustaljene tirnice, v katerih vnovič prevladata temi družinskih odnosov in smrti, ki sta tokrat osrediščeni okoli priprav na neobičajno poroko. Ta dramaturški okvir postavlja gravitacijsko točko osrednje pripovedi in predvsem narekuje tiste redke mizanscenske situacije, ki jih režija in dramaturgija Tomija Janežiča (asistentke_i režiserja Mojca Madon, Jernej Potočan, Irena Antin) spretno pomensko sprevrača v nepričakovane efekte. Tako denimo padec rdečih balonov postane luža krvi ob nesrečnem koncu, ki ga ena od protagonistk dočaka, ko sama obišče Andrejev sejem; ali razmak med mizami postane prepad, na robu katerega gnezdijo lastovke, v iskanju katerih bo prerana smrt pričakala mlajšega brata druge protagonistke. 1981 se v prvem in drugem delu razpleta v relativno umirjenem tempu, zaradi katerega se zdi sledenje novemu naboru likov, ki si imena delijo z igralkami_ci, ki jih uprizarjajo, lažje berljivo, kot je bilo morda pri nekaterih drugih delih. Ta umirjeni ritem se v tretjem delu dvigne nekoliko na silo in ustvarja občutek, da skuša v zadnji del uprizoritve skompresirati preštevilne pripovedi, zaradi česar posamezne pripovedi ne dobijo več prostora in sredstev, ki bi omogočila v občinstvu pustiti čutno vsebino, temveč gre bolj za nizanje, množenje, ki proti koncu, ko se tudi pripovedi pričnejo ponavljati oziroma obnavljati, postane razvlečeno in končni učinek uprizoritve razvodeni, posamezne linije pa se ne uspejo stkati v jasnejšo poanto ali zaokroženo vsebinsko obravnavo.

Namera ustvarjalk_cev dodekalogije ni eksperimentacija z gledališko formo ali poglobljena vsebinska analiza izbranega zgodovinskega obdobja, temveč največjo kvaliteto 1981 ustvarja igralski ansambel, ki na odru gradi specifično družinsko drevo. 

Namera ustvarjalk_cev dodekalogije ni eksperimentacija z gledališko formo ali poglobljena vsebinska analiza izbranega zgodovinskega obdobja, temveč največjo kvaliteto 1981 ustvarja igralski ansambel, ki na odru gradi specifično družinsko drevo. Z osredotočanjem na sproščeno in toplo vzdušje, ki ga izdatno podčrtavajo komični vložki, se ustvarja vtis, da je vsakršen medsebojni konflikt ali intimno stisko mogoče preseči, pri čemer je bistveno, da ne gre za strogo biološko družino, ampak družino v 1981 tvorijo posameznice_ki, ki med seboj niso v krvnem sorodstvu, temveč jih je medsebojno povezala usoda. Ta usoda je na odru zrcaljena z mestoma pretirano radikalno optimistično perspektivo, ki se izogiba določenim problematičnim točkam, v katerih bi lahko neposredneje naslovila redko naslovljene kotičke družbene stvarnosti. Neobičajna posvojitev, ki se konča s ponovnim snidenjem sina in njegove biološke matere, ki se nato skupaj s svojim partnerjem brez kakršnihkoli zapletov pridruži družini njegove posvojiteljice, je ena tovrstnih izrazito utopičnih pripovedi. Če pri tej še lahko kritično ost obrnemo nase, na našo nezmožnost verjetja tako čudežno čudovitim zgodbam in na pesimizem ter cinizem, ki zaradi aktualnih dogajanj prežemata sodobnost, se zdi to manj možno, ko se mimobežno zbližata mlada ženska, ki od svojih najstniških let pomaga skrbeti za otroka, in dvajset let starejši moški tega otroka. Nenaslavljanje dinamik moči, ki so sicer v izbranem zgodovinskem obdobju seveda bile samoumevne, a so danes vsaj deloma ozaveščene, četudi ne odpravljene, vendarle pušča nekoliko grenak priokus, ko naj bi določene dele pripovedi razumeli kot vsaj zasilno srečne konce. Navkljub temu je nesporna mojstrovina, s katero igralski ansambel predaja zgodbe, njihova dramaturška prepredanja, grajenje gledaliških znakov in urejanje dinamike znotraj posameznih prizorov. Morda sta na tokratnem gostovanju tudi zaradi jezikovne bližine znotraj igralske zasedbe izstopala Jasna Đuričić in Boris Isaković, ki nastopata v srbščini, a celotna zasedba izkaže izvrstno obvladovanje materiala, nianisiranja čustvenih stanj in lahkotnega prehajanja med komičnimi ter dramskimi registri. Janežič z avtorsko ekipo tako vnovič postavi spomenik določenemu mestu v določenem času in zgodbam ljudi, ki so to mesto ter ta čas živeli. S približevanjem zaključku dodekalogije se pomen izgradnje tega spomenika kaže ravno v prepoznavanju medosebnih dinamik, duhovitosti in krutosti življenja, ki nam jih vsakič znova prinesejo osebe na odru.