Kranjsko Prešernovo gledališče je kot drugo premiero sezone na svojem odru uprizorilo dramski tekst avstrijskega dramatika Wernerja Schwaba Predsednice. Ob uvrstitvi Schwaba v program najprej pomislimo na kontinuiteto družbenokritične dramatike nemškega govornega področja, ki jo je sistematično gojila že prejšnja umetniška vodja gledališča Marinka Poštrak. Na kranjskem odru smo lahko v ne tako oddaljeni preteklosti gledali drame Močan rod Marieluise Fleisser, Pri Hlevarjevih Franza Xaverja Kroetza, Lovske scene iz Spodnje Bavarske Martina Sperra ter Pred upokojitvijo (in Zabava za Borisa, ki ima vendarle nekoliko drugačno dinamiko) Thomasa Bernharda. Predsednice zaključujejo ta seznam, tudi če nanj pogledamo po času nastanka posameznih besedil. Vsem je skupno to, da v literarni reprezentaciji nasploh in z uporabljenim jezikom posebej odkrito vzpostavljajo razmerje z najmračnejšim obdobjem sodobne zgodovine družbenega okolja, iz katerega so teksti izšli.
Skladno z omenjeno kronologijo, so Predsednice edina drama, napisana v trenutku, v katerem je ravno ujela zgodovinsko prelomnico, ki je dokončno odpravila politično konkurenco razmerjem tržne menjave in zadnje tudi dokončno univerzalizirala. S te zgodovinske točke se tekst ozira v preteklost in komentira družbo avstrijske druge republike. Natančneje rečeno, drama Predsednice je specifičen materialni tekstovni proizvod razmerja (torej ne identitete) do zgodovinsko konkretno obstoječe kapitalistične družbene formacije.
Literarna zgodovina rada vleče vzporednice med Bernhardovim in Schwabovim pisanjem, pri čemer oba ovija v ideološki omot biografizma. Kar bralka ali gledalka hitro opazi, če primerja oba pisca, je gotovo sorodnost v jezikovni radikalnosti. Ob njej pa tudi odsotnost vsakršne zastopanosti podrejenih družbenih razredov pri Bernhardu in njeno nasprotje pri Schwabu. Ta podobnost v nasprotjih nas zanima. Schwab naj bi nekoč dejal, da gledališče razume kot »protiburžoazno«. A horizont, v katerem obstajata jezik in snov Predsednic, je še vedno horizont buržoaznih predstav o ruralnem okolju. Je polovica razmerja tistega liberalnega pogleda, ki ruralno rado predstavlja kot podrazvito nasproti urbanemu. Bernhard je bil lucidnejši s svojim prikazovanjem različnih frakcij vladajočega razreda (in, če razvijamo argument dalje, bil je boljši – zrel – romanopisec kot dramatik). Gotovo ni isto, če imamo karikirano predstavljene tiste, ki posedujejo politično in ekonomsko moč in jih je že tako polna literarna zgodovina, kakor pa če so pokroviteljsko, parodično in kot nebogljeni udeleženke in udeleženci zgodovine prikazani tisti, ki so že tako dovolj redko zastopani, da ne govorimo o tem, kako težko sami prihajajo do sredstev za lastno reprezentacijo.
Schwab je torej Bernhardov pendant, razredni prikaz povojne avstrijske družbe dopolni s tistimi, ki jih Bernhard iz nekega razloga povsem izpusti. A tedaj se zgodi, da dobimo njihovo karikirano podobo, tako da se jim lahko (pregovorno, kar je počasi že tudi odvzelo vsakršno razlagalno moč izrazu) malomeščansko gledališko občinstvo, potem ko si opomore od uvodnega šoka ob soočenju s schwabovščino, smeji.
Glede na moč dramskega jezika je izogibanje pretiranemu eksperimentu najbrž ustrezna pot in nenazadnje kaže na režiserjevo veščino, da je v ustreznem trenutku znal odmeriti dovolj odrskega prostora jeziku in ga ne zamejevati s pretiranim plastenjem v uprizoritvenem konceptu.
Skušali si bomo na kratko odgovoriti, zakaj je pri produkciji teksta prišlo do tega. Vračamo se k zgodovinskemu kontekstu druge avstrijske republike. Ta družbena formacija zgodovinsko ne pozna izrazitega in neposrednega konflikta med antagonističnimi razredi, saj je ta »potlačen« v institucionalnem okolju neokorporativistične države, v katerem konflikte razrešuje »socialni dialog«. Ker podrejeni razredi nimajo jasno artikuliranega lastnega glasu, pri Bernhardu povsem onemijo. Drugače je pri Wernerju Schwabu, kjer prihajajo do svojega glasu, a je ta močno pokroviteljski, do česar pride (na pravkar opisanem ozadju) z obdelovanjem konservativnih ideologij (z zavzemanjem odnosa do njih) v takratni polpretekli in sočasni avstrijski družbi v momentu produkcije teksta.
Kranjska uprizoritev pod režijsko taktirko Jureta Novaka – ne nepričakovano – sledi večinskim branjem Schwabove dramatike. Glede na moč dramskega jezika je izogibanje pretiranemu eksperimentu najbrž ustrezna pot in nenazadnje kaže na režiserjevo veščino, da je v ustreznem trenutku znal odmeriti dovolj odrskega prostora jeziku in ga ne zamejevati s pretiranim plastenjem v uprizoritvenem konceptu. Ob tem mu je izjemno učinkovito ob strani stala Marinka Poštrak z dramaturško obdelavo uprizoritvene snovi, katere rezultat je občinstvu serviran kot resnično učinkovit 90-minutni rafal schwabovščine. Ob tem velja poudariti izpiljen prevod Mojce Kranjc. Z osredotočenostjo na podrobnost je v pomoč dramaturgiji pri določanju ritma pripovedi. Če neredko velja, da je dober prevod tisti, ki ga ne opazimo, je pri Schwabu obratno. Zaradi tolikšnega odstopanja od jezikovne norme je prevodne rešitve nemogoče ne opaziti, četudi v gledališču nismo bralke, ki bi se lahko še natančneje poglobile v tekst. V isti sapi velja ob prevodu zato poudariti tudi delo lektorice Barbare Rogelj, sploh če velja, da je bil prevod pripravljen za prvo slovensko uprizoritev Predsednic pred več kot četrt stoletja.
Uprizoritev dobi podporo tudi v scenografiji Leona Vidmarja z razgibanim in nasičenim interjerjem, ki dobesedno odpira štiri stene stanovanja gledalkinemu pogledu, kakor bi nam dajal na vpogled nekaj, kar je bilo dolgo potlačeno. Nazadnje se vendarle vse vrti okoli nosilk dramske predloge. Vesna Jevnikar, Darja Reichman in gostja v igralskem ansamblu Tina Resman so vse v svojih interpretacijah natančne, kakor takšno besedilo od njih zahteva. Od začetka do konca ostajajo zbrane in ne popuščajo v svojih vlogah. V nobenem trenutku ne izgubijo visokega ritma, ki vzdržuje celotno uprizoritev. Ni nepomembno, da jih z igranjem na pozavno mestoma spremlja in med prizori na odru dopolnjuje pozavnist Branko Mrak.
Predsednice v Prešernovem gledališču uspešno nadaljujejo kranjsko tradicijo uprizarjanja dramskega materiala z nemškega govornega področja, ki v svojem okolju velja za najmočnejšo kritiko sodobnih meščanskih družb. Hkrati PGK utrjuje svoj položaj med institucionalnimi gledališči, ki navkljub njegovi relativni majhnosti nikakor ni lahko zamenljiv. O tem nas prepričuje tudi pogled v nadaljevanje sezone.