Kaja Novosel, 7. 9. 2021

Krhkost zgodovine, ki izkrivljen mit postane

Nava Semel: IN PODGANA SE JE SMEJALA. SLG Celje, 3. 9. 2021
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje
Foto: Jaka Babnik / Gledališče Celje

V SLG Celje so kot uvodno predstavo sezone na Malem odru uprizorili dramatizacijo romana izraelske avtorice Nave Semel In podgana se je smejala v režiji Yonatana Esterkina. Obe imeni ustvarjalcev sta sicer celjskemu občinstvu znani že iz predlanske sezone, saj je Esterkin režiral tudi dramo Večni otrok iste avtorice (premiera septembra 2019), ki je bila ravno tako kot In podgana se je smejala prva slovenska uprizoritev. S tem celjsko gledališče vzpostavlja pot uprizarjanja sveže prevedenih dramskih besedil in na novo pripravljenih dramatizacij, ki v slovenskem prostoru še niso znani, kar je vsekakor spodbudno in smiselno, saj se s tem vzpostavi dialog z novimi literarnimi in dramskimi tokovi iz tujine.

Uprizoritvena zgodba (avtorica dramatizacije Tina Kosi) vzporeja tri časovne linije: preteklost, prežeto z grozo holokavsta, sedanjost, ki poskuša ujeti še zadnje drobce spomina nanj, ter prihodnost, v kateri ostane le približna in popolnoma izkrivljena podoba nekdanjosti. Če v prvem delu uprizoritve preteklost in sedanjost tečeta druga ob drugi ter se vseskozi prelivata, se po odmoru drugi del le rahlo stika s prvim v videoprojekciji (predvajani med odmorom), ki staplja koščke zgodbe in bežno asociira na prej videno. To lahko gledalca zmede, saj ni popolnoma jasno, po kakšnem ključu se zgodba iz prvega dela spremeni v vsesplošen mit v drugem delu. Celotno zgodbo sicer dramaturško smiselno uokvirjajo monologi duhovnika iz babičinega otroštva, ki prevprašuje lastna eksistencialna vprašanja in odnos do boga ter daje vtis zgodovinske (vendarle mitološke?) privzdignjenosti – Andrej Murenc je v vlogi izčiščen in igralsko najmočnejši v uprizoritvi.

Zdi se, da se uprizoritev besedilne predloge loteva ekstremno v vseh smereh, kar je sicer morda smiseln premislek glede na aktualnost tematike, ki od tukaj in zdaj ni oddaljena niti sto let, hkrati pa na ta račun predstava zaide v pretiran prikaz palete čustev in atmosfer, ki jih ponuja posamezno časovno obdobje, s čimer si vključno s preveč razpotegnjenim prikazovanjem sedanjosti ali pretirano ironičnim prikazom prihodnosti naredi medvedjo uslugo.

Uprizoritev kljub mestoma neprijetnemu pretiravanju v vseh niansah sproža premisleke in dobro izlušči ključna vprašanja, ki jih ponuja knjižna predloga.

Babičina (Lučka Počkaj) preteklost, ki se le s težavo razpira pod plazom vztrajnih vnučkinih (Eva Stražar) vprašanj, je skrajno mučen proces odpiranja ran, ki pa jih Lučka Počkaj dobro ubesedi ter z gibom tudi utelesi. Pri tem je fino osmišljena tudi scenografija (Urša Vidic), ki na že tako majhnem (ozkem) odru uvaja kocko iz prozornih sten, ki obkrožajo (ali pa le omejujejo?) babičin življenjski prostor, v katerega lahkotno vstopa in izstopa z zgodovino neobremenjena vnukinja. Vse skupaj objemajo še kratki songi, ki se v utelesitvi v rdeče odete Pevke (Jagoda) sukajo okrog zaprte kocke – izvajalka songov dogajanje ovija in s songi simbolizira zgodovino, strah in bolečino. Z začetno pasivnostjo in stopnjujočim se vdiranjem v kocko pokaže stopnjujoče valovanje in intenzivnost babičinih travm, kar pa je morda v celotnem kontekstu razvidno nekoliko (pre)pozno. Ritem prvega dela je sorazmerno počasen, kar je v močnem kontrastu z bombastičnostjo drugega dela, ki je hiter, poudarjeno površinski ter do konca zbanaliziran. Tu so zadeve tako verbalno kot vizualno uprizoritveno prignane toliko čez rob, da so za gledalca kar preveč mučno banalne in s pretiravanjem ne dosežejo želenega učinka prikaza plehke prihodnosti. Celoten drugi del blažijo le dobri glasbeni nastopi nove članice SLG Celje Eve Stražar, za katero bi si v bodoče želeli, da jo zasedejo tudi v kako kompleksnejšo (ali naslovno) vlogo.

Zanimivo je, da v ospredje predstave izrazito stopata dva uprizoritvena elementa, ki se v gledališču sicer nemalokrat prikrijeta za odrsko dogajanje in ostajata v senci bodisi scenografije in kostumografije bodisi mizanscene. Oblikovalec videa Atej Tutta ustvari funkcionalno ozadje, ki dodatno razpira gledalčevo asociativno polje – še posebej poetična in hkrati markantna je animacija gore krompirja, ki se ves čas pojavlja in izgineva v babičini podzavesti kot jama, v kateri je preživela spolno nasilje med skrivanjem pred Nemci. Nepričakovano, a zelo prijetno presenečenje predstave pa je avtorska glasba Leona Firšta, ki v prvem delu z inovativno zmesjo sentimentalnega in absurdnega podčrtuje atmosfero, z rahlo šlagerskimi kratkimi songi komentira čust(vo)va(nje), s sodobnimi popevčicami v drugem delu pa ironizira ne le odrsko dogajanje, ampak tudi naše (torej gledalčeve) aktualne popularne glasbene struje. Glasbena podlaga uprizoritve tako postaja natančen snovalec nenavadne pokrajine temnih, težkih čustev preteklosti in za lase privlečene bodočnosti, ki uprizoritev izmakne prepočasnosti in pretirani površinskosti ter jo v kombinaciji z videom naredi dinamično ter bolj (s)miselno.

Uprizoritev kljub mestoma neprijetnemu pretiravanju v vseh niansah sproža premisleke in dobro izlušči ključna vprašanja, ki jih ponuja knjižna predloga: kako ravnati s krhkostjo zgodovine, da se ne izkrivi v katastrofalno bedarijo, ki nima ne glave ne (podganjega) repa? Kako si zgodovino lastiti, kako zajeziti proces mitologizacije, da ne pobegne prek vseh bregov in se totalno popači? Kako se najsubtilneje povezati z zadnjimi pričevalci nekega časa, da nam na koncu zgodovina preprosto ne spolzi med prsti? Uprizoritev kaže, kako se tega ne smemo lotevati, gledalec pa mora ugotoviti, kaj je pravi – in najbolj človeški – način shranjevanja prave biti preteklega.

Yonatan Esterkin, Eva Stražar, Leon Firšt, Andrej Murenc, Atej Tutta, Tina Kosi

Povezani dogodki

Kaja Novosel, 14. 9. 2021
Tragedično