Pedro Moldão (Portugalska) in Miranda Trnjanin (Slovenija/BiH) sta pred slovensko-portugalsko koprodukcijo Krvne zgodbe (režiser Jorge Andrade) opravila lastna genska testa, ki sta bila vstopna točka v mikrokozmično razsežnost predstave, za katero bi lahko rekli, da je nastala tako iz krvi kot tudi iz pljunka sline. Predstava se začne z Mirandinim in Pedrovim kombiniranim opisom fizičnih značilnosti, ki jih imata od rojstva ali pa sta jih podedovala; drug drugemu občasno skačeta v besedo, a nemoteče, prej z namenom, da občinstvo dobi občutek, da sme sodelovati, komentirati in se s pripombami zabavati. Tako se podre četrta stena, igralca namreč reprezentirata sebe oziroma svojo deloma fikcijsko ali sploh nefikcijsko preteklost. Lastne fizične konstitucije včasih tudi naznanjajo njune misli o povezanosti, kot so: »Imam kostanjevo rjave lase. Prav take barve kot oče in mama. In brat, ki pa je postal plešast že proti koncu tridesetih«(Miranda). Ali pa Pedrovo razmišljanje o lastnih nogah: »My Legs. Some hair on them. Nothing special. One here another one there. No waxing needed. My hips. I know, I know they have this pear shape, right? I know. I know. These hips come from my mum.« Prvi del predstave je specifično namenjen povezavam med njunima konstitucijama in odzivi okolice na neko določeno značilnost, ali kot v nekem trenutku izrazi Miranda: »Ko sem bila stara 11, sem bila visoka že 179 cm. V Sloveniji velja splošno prepričanje, da so ženske nižje. Ampak – jaz sploh nisem Slovenka. Moji starši so iz Bosne.«

V tem delu je zaznati subtilno kritiko družbenih pričakovanj o videzu, o pomenih določenega nivoja obrvi na obrazu pa tudi omenjene višine ženskega telesa. Po Mirandini zgodbi o zlomu ključnice ob spustu po vodnem toboganu predstava doživi preobrat, saj si oba nastopajoča povzročita manjši rani na prstih. S krvjo pokapljata grafoskop in zapišeta naslov predstave Blood Stories. Za daljšo mizo odpreta zaslone prenosnikov in spletno stran 23andMe DNA test ter pričneta predstavljati testa in njune ugotovitve. Miranda med drugim prenaša gen za rdeče lase in ima slab kratkoročni spomin, je nekaj odstotkov severnozahodna Evropejka, vzhodna Mediteranka, Turkinja, Škotinja, Iberijka in Skandinavka, medtem ko je Pedro 97 % Portugalec in 3 % Egipčan. Nadaljnje raziskovanje družinskega drevesa deloma spominja na igro vprašanj, od kod Mirandino turško poreklo in po kom je Pedro Egipčan.

Ko opazujemo portrete njunih prednikov, se razprejo konstelacije neverjetne povezanosti in sobivanja na nevsiljiv in pretanjen način, s tem pa izjemna povezanost osebnega in političnega. 

V predstavi so jasni dramaturški prestopi z glasbenimi ali grafoskopskimi momenti, pred nami se vzpostavlja skorajda metagenealogija obeh oseb skozi družinsko drevo, zgodbe in fotografije ljudi, ki so vplivali na to, da sta danes tukaj pred nami. Dialogi med njima učinkujejo na več ravneh, tako prek verbalne kot tudi prek neverbalne komunikacije. Miranda in Pedro sta v svojem pripovedovanju in medsebojnem diskurzu pristna, zabavna in dinamična. Dogajanje vzdržuje kondicijo pripovedovanja, animiranja in humornih komentarjev. Prav tako scenografija deluje domače in morda tudi nekako negledališko, pravzaprav nimamo pretiranega občutka, da smo v predstavi, prej v prostoru, ki se nam razpira in prikazuje medsebojne povezave: kako stvari in dogodki učinkujejo drug na drugega, da nastane neko človeško bitje, kaj vpliva na telesno konstitucijo te osebe, kaj prinesemo z rojstvom in od koga. Scenografija sicer deluje dokaj minimalistično (knjige, grafoskop, miza z dvema računalnikoma), a je premišljeno inovativno uporabljena. Na platnu se prikazujejo fotografije iz svetovne zgodovine, ki se izmenjujejo z njunima družinskima drevesoma ter fotografijami prednikov. Miranda in Pedro sta raziskovala, kje in s kom so se njune značilnosti pričele in katere vojne so vplivale na njuni družini. Ena najbolj pretresljivih Mirandinih scen iz otroštva je skorajda magičnorealistična podoba, ko je morala pri desetih letih na pobudo tete zaklati jagenjčka in tako postala umetnica oziroma natančneje pevka, saj je prek jagenjčka dobila glas. Prezenca zgodbe doseže osebni mitološki presek, obred deluje kot iniciacija. Ko opazujemo vse te portrete njunih prednikov, se razprejo konstelacije neverjetne povezanosti in sobivanja na nevsiljiv in pretanjen način, s tem pa izjemna povezanost osebnega in političnega.

Močna stran predstave so predvsem navidezno preproste avtofikcijske zgodbe in kompleksno prikazovanje bivanja ob osnovnih vprašanjih: od kod smo prišli in katere so tiste silnice, ki so določile pretekla srečanja in odločitve, ki so vplivale na danes. Čeprav se v nekem trenutku v dogajanje naselita gostobesednost in nasičeno prikazovanje podob različnih vojn (v kombinaciji z genealoškim drevesom), pa je ravno ta trenutek v predstavi pomemben. Navrže idejo, da so zgodovinski momenti skupaj z osebnimi premisami pravzaprav konglomerat vsega in da je ta trenutek »prevečnosti« pravzaprav trenutek večnosti. Kakor tudi spraševanje, kje bi se lahko predniki obeh nastopajočih srečali, čeprav tega nikoli ne bomo zares vedeli. To v gledalcu vzpostavi misel na lastno preteklost oziroma preteklost pred preteklostjo. Koliko ljudi se je moralo spoznati in koliko dogodkov (izgub, travm, porok, ločitev, bojevanj, zgodovinskih premikov) zgoditi pred nami. Predstava se konča s polaganjem različnih zgodovinskih knjig na grafoskop po časovnem zaporedju, vse do knjige o avstralopitekinji Lucy, s katero se vrne(mo) na začetek. Brez dvoma je interpretativna odprtost Krvnih zgodb tisto, karpušča ključni vtis po predstavi.