Da lahko blišč in glamur klasičnega broadwajevskega muzikala v polnem sijaju zaživita tudi na manjšem odru in kot dobrodošla osvežitev repertoarja navdušita občinstvo, bolj vajeno klasičnih opernih produkcij, smo se prepričali v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, ki je gostila muzikal Mala nočna glasba Stephena Sondheima. Gre za koprodukcijo Slovenskega komornega glasbenega gledališča (SKGG), Cankarjevega doma in Kulturnega društva Mlin Radomlje.

Mala nočna glasba (izvirno A Little Night Music) je mojstrovina ameriškega skladatelja in libretista Stephena Sondheima, ki je leta 1973 kronala njegovo uspešno in dolgo broadwajsko kariero. Sondheim je prispeval glasbo in besedilo, scenarij pa Hugh Wheeler. Gre za adaptacijo švedskega komičnega filma Nasmehi poletne noči (izvirno Sommarnattens leende) Ingmarja Bergmana iz leta 1955. Bergman je Sondheimu dovolil uporabo svoje zgodbe, vendar ne tudi naslova – tega si je Sondheim posrečeno izposodil od Mozarta. Lahkotna komedija, ki spremlja ljubezenske intrige pisane skupine Švedov nekje na začetku minulega stoletja, je prepolna humorja, nostalgije, a tudi vedno aktualnih tem. Odeta v Sondheimovo glasbo, zgodba dobi zelo jasno časovno umestitev in hkrati brezčasno estetsko kvaliteto.

Ob ogledu tokratne postavitve predstave najprej presune število solistov na odru, nato pa še njihova izjemno posrečena (oziroma morda pravilneje: pretehtana) izbira. Nekateri izmed njih prihajajo iz miljeja klasične glasbe in opere, drugi iz sveta dramskega gledališča, radia, televizije, filma ... Prepoznavnost imen nastopajočih razkriva, da gre za nekatere izmed naših najboljših odrskih umetnikov in umetnic – pripadnikov vseh generacij. Nepozabno interpretacijo vodilnih vlog sta podala Damjana Golavšek in Marjan Bunič. S svojim bogatim igralskim in pevskim aparatom sta se izkazala za izvrsten, uravnovešen tandem ter skupaj oblikovala prikupno komična, a življenjsko večplastna in realistična portreta Desirée Armfeldt in Fredrika Egermana. Z enkratno eleganco in sproščenostjo izkušene poustvarjalke ter s prefinjenim časovnim občutkom, ki je za komedijo ključnega pomena, je nastopila Polona Vetrih v vlogi madame Armfeldt. Vlogo Frederike je interpretirala izvrstna mlada igralka in pevka Eva Lisjak. Izjemne nastope so podali tudi preostali člani zasedbe: predvsem Željka Predojević Korošec, tako v operi kot v muzikalu verzirana pevka in odlična igralka, ki je tokrat upodobila Charlotte Malcolm; Lucas Somoza Osterc, ki je s svojim žametnim baritonom in sproščeno igro prikupno upodobil grofa Malcolma; ter Gregor Ravnik, ki svojo igro spretno podpre z nežnim, v višinah cvetočim tenorjem. Tudi Eva Černe Avbelj, Marko Erzar, Katja Konvalinka (med drugim predsednica SKGG in producentka predstave), Sara Lešnik, Gašper Pavc, Gaja Sorč, Klemen Torkar, Irena Yebuah Tiran, Tatjana Bonin, Erika Rode in Žiga Štrukelj so z visoko tehnično in interpretativno ravnijo svojega nastopa podkrepili vtis izjemno uigrane zasedbe z usklajeno celostno podobo.

Sondheimova partitura Male nočne glasbe je zvenela v slogovno žlahtni interpretaciji, ki je razkrila vse bogastvo njene orkestracije ter inventivnost skladateljeve domišljije.

Nejc Lisjak je svoj prispevek podal kot avtor spretnega slovenskega prevoda in predvsem kot režiser. K projektu je pristopil s spoštovanjem do partiture ter predstavo oblikoval upoštevajoč slogovne značilnosti njene literarne in glasbene materije. Izognil se je nepotrebni, a vsiljeni »aktualizaciji«, s kakršno številni režiserji vse prepogosto skušajo klasičnemu repertoarju vdihniti svežino in izvirnost, prestavljajoč dogajanja v današnji čas. S tem, da je dogajanje Sondheimove Male nočne glasbe »pustil« na Švedskem pred približno stotimi leti, je pustil do besede izjemno skladnim kostumom (ki jih je zasnovala Andreja Stržinar) in hkrati lepi in praktični scenografiji (ki jo je oblikovala Urška Gregorič). Njihove kvalitete je potenciralo spretno oblikovanje svetlobnih učinkov (Urška Horjak). Neskladno je bilo le premočno ozvočenje, ki je mestoma resnično pretirano ojačalo solistične nastope ter s tem popačilo in okrnilo naravno lepoto in izraznost glasov nastopajočih. Lisjakova režija ni predstavila zgodbe le v prikupni vizualni podobi, temveč tudi poudarila njeno večplastnost – Mala nočna glasba ni (zgolj) prikupno koketna ljubezenska komedija, temveč tudi diskretna, a pronicljiva študija univerzalnih človeških stanj in situacij: od izzivov različnih življenjskih obdobij prek faz, skozi katere se razvija, cveti in ugaša odnos dveh ljubimcev, do tragikomične pragmatičnosti in logistike zakonske zveze.

Da pa je vsebina Bergmanove zgodbe resnično nagovorila prisotne, je vsekakor zasluga enkratne Sondheimove glasbe. Ponaša se z deskriptivno slikovitostjo, ki črpa navdih iz simfoničnih korenin pozne romantike, ohranjene in skrbno negovane znotraj bogate tradicije hollywoodske filmske glasbe prve polovice 20. stoletja. Ta je kulminirala sredi istega stoletja – tako na filmskem platnu kot tudi na odru – in ravno Sondheim je med najzaslužnejšimi ustvarjalci, ki so oblikovali slog »klasičnega« muzikala kot značilne novodobne glasbenogledališke oblike. Sondheimova partitura Male nočne glasbe je zvenela v slogovno žlahtni interpretaciji, ki je razkrila vse bogastvo njene orkestracije ter inventivnost skladateljeve domišljije. Interpretacijo je zasnoval ter zbrano, sproščeno in natančno vodil Simon Dvoršak, ki že vrsto let sodeluje s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem. V okviru tega sodelovanja prispeva svojo komunikativno muzikalnost ter bogato poznavanje in razumevanje glasbenogledališkega repertoarja – prav posebej njegovega sorazmerno novega segmenta. S tem bistveno prispeva k uresničevanju enega od poslanstev SKGG: zapolnjevanja praznine, ki jo v glasbenogledališkem repertoarju puščajo slovenska nacionalna gledališča.

Klasična, sodobna, a brezčasna interpretacija Male nočne glasbe Stephena Sondheima je brez dvoma eden večjih dosežkov Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Ta dragocena inštitucija posega po čedalje bolj ambicioznih projektih, ki se jih loteva izjemno profesionalno in z njimi žanje uspehe pri občinstvu vseh generacij. Projektni značaj produkcij SKGG (poleg številnih ovir) prinaša tudi nekaj prednosti: na primer svobodnejšo – in s tem ustreznejšo – izbiro glasbenikov, režiserjev, snovalcev vizualne podobe predstav. Mala nočna glasba je z razumljivostjo vsebine in dostopnostjo glasbe primerna za gledalce vseh starosti. Tokratna vrhunska interpretacija tega klasičnega ameriškega muzikala je dobrodošla osvežitev in dopolnitev repertoarja slovenskih gledališč pa tudi čudovit način, kako preživeti večer ob zabavni, a nikakor ne površni predstavi, ki ostane v svetlem spominu.