V četrtek, 25. maja, je ljubljansko operno gledališče do zadnjega sedeža napolnila množica ljubiteljev opere, ki smo težko pričakovali zadnjo premiero letošnje sezone – veličastno mojstrovino Čajkovskega v treh dejanjih – Evgenija Onjegina. Ta biser glasbenega gledališča v vsej polnosti razkazuje skorajda neubesedljivo lepoto in ekspresivnost glasbe velikega ruskega romantika pa tudi večno aktualno zgodbo izpod peresa njegovega rojaka Aleksandra Puškina, ki tvori besedilno predlogo opere in katere aktualnost je brezčasna, intimna, vsečloveška. Evgenij Onjegin je z razlogom eden od stebrov klasičnega opernega repertoarja, ki že od svojega nastanka leta 1879 nagovarja poslušalce širom sveta. Zaradi vsebinske preglednosti in motivične prepletenosti pa je tudi eno od najbolj homogenih del v operni literaturi, katerega dramski lok je ujet tako v besedilu kot v glasbi. To navidezno lahko pomeni, da režiserju ne sme predstavljati prehudega izziva, vendar je ravno izogibanje banalni postavitvi predstave eden največjih izzivov za njeno uspešno interpretacijo. Poleg izjemne zahtevnosti solističnih in orkestrskih partov, seveda. Pogumna izbira, s katero je SNG Opera in balet Ljubljana nameravalo kronati sezono 2022/2023.

Upravičeno visoka pričakovanja ljubljanske publike, ki je v zadnjih letih, zahvaljujoč se pohvalno naraščajoči kakovosti predstav v ljubljanski Operi, vsekakor prišla na okus, pa so bila kmalu soočena z razočaranjem. Med premori je bilo po gledaliških hodnikih in preddverjih slišati veliko komentarjev v stilu, »ali je to mišljeno kot koncertna izvedba opere?« Nesprejemljivo skromno in difuzno oblikovano odrsko dogajanje kot simptom perečega pomanjkanja režijskega posega je bilo več kot očitno in izrazito moteče. Sicer izjemno cenjeni režiser Vinko Möderndorfer se žal ni uspel izogniti prej omenjeni pasti in se je predstavil z neizvirnim, neizraznim izdelkom. Ta je skoraj neuničljivemu dramskemu loku, ki sta ga zgradila Puškin in Čajkovski, spodkopal temelje in povzročil razpoke v njegovi trdni strukturi. Namesto da bi občudovali mogočno arkado, razpeto med prvim nedolžnim srečanjem in končnim usodnim slovesom Tatjane in Evgenija, smo opazovali na tleh ležeče fragmente njune ljubezenske zgodbe. Teh fragmentov ni uspelo med seboj zacementirati in povezati niti izjemnemu trudu dirigenta Alana Buribajeva, ki je sicer suvereno vodil glasbeno plat predstave. Neizraznost in konfuznost je odrskemu dogajanju nadela tudi eklektična kostumografija, katere pomanjkanje berljive simbolike je toliko presenetljivejše, ker je pod njo podpisan Alan Hranitelj. Kostumi so mestoma sugerirali, da je dogajanje prestavljeno v sredino minulega stoletja, ponekod pa, da se dogaja v izvirnem času. Sicer privlačna podoba Larine, tokrat v izvedbi Sare Briški Cirman, je še posebej delovala kot nerazumljiv tujek. Branko Hojnik je scenografijo zasnoval minimalistično, če temu lahko tako rečemo. Dvom se pojavlja zato, ker minimalizem kot umetniški pristop definira njegova skromna pojavnost v kombinaciji z bogastvom pomena in vsebine. Tukaj pa so odrski eksponati delovali bolj kot bodisi naključno bodisi banalno izbrani artefakti, ki so pustili vtis nedodelanosti in pomanjkanja vizije.

Vsekakor pa ostaja dejstvo, da solisti niso imeli lahke naloge, sploh pri oblikovanju igralske plati svojih vlog – oder jim je ponudil tako malo opornih točk.

Če odmislimo nesrečno vizualno podobo novega ljubljanskega Evgenija Onjegina in ga morda res obravnavamo kar kot »koncertno izvedbo«, pa lahko ugotovimo, da je (torej s čisto glasbenega zornega kota) – izvrsten izdelek. Orkester je (z izjemo malenkostnih razhajanj, ki jih skorajda pričakujemo od premierne izvedbe) pokazal visoko stopnjo pripravljenosti in odzivnosti na dirigentove posege v partituro. Prav posebno pohvalo si zasluži zbor, ki ga pripravlja Željka Ulčnik Remic. Z izjemno monumentalno, voluminozno, barvito in temperamentno zvočno prisotnostjo je predstavi nadel posebno izrazno moč. Enako lahko trdimo tudi za baletni ansambel, katerega nastop je v resnici še najbolj deloval kot vezno tkivo dogajanja med petimi točkami. Rosana Hribar je zasnovala svežo, izrazno koreografijo, ki je povsod delovala več kot na mestu, razen v prikupno pompozni polonezi, ki odpira tretje dejanje. Tam plesni gibi niso ustrezno odslikali glasbe in je zato ta – ena najprepoznavnejših točk celotne opere – delovala nekam antiklimaktično.

Solistična zasedba premiere je bila izbrana skrbno in dokaj posrečeno. Glavni vlogi sta bili dodeljeni Martini Zadro in Jaki Mihelaču. Martina Zadro kot Tatjana je očarala s tehnično dovršenostjo in gibčnostjo svojega soprana ter z iskreno, poglobljeno pevsko in igralsko interpretacijo. Jaka Mihelač je vlogo Evgenija Onjegina podal na visoki ravni muziciranja, vendar bi svojemu junaku – nepopravljivemu zapeljivcu – moral vdihniti več šarma, kajti ravno ta je glavno gonilo celotnega dogajanja. Tatjanino lahkotno koketno sestro Olgo je poustvarila dosledno izvrstna Nuška Drašček, Evgenijevega prijatelja in nato zaradi ljubezenskih zapletov smrtnega (in usmrčenega) sovražnika pa Dejan Maksimilijan Vrbančič. Njegov nastop je odlikovala skladna harmonija med pevsko in igralsko komponento, katere rezultat je bila intenzivna, vživeta izpovednost. Ni je zmotilo niti dejstvo, da je zahteven part pevca občasno potisnil skoraj do roba njegovih sposobnosti – ti trenutki so njegovi interpretaciji kvečjemu dodali nekaj življenjskosti in kredibilnosti. Pevsko brezhibna je bila tudi Sara Briški Cirman, katere mladostni videz in igralski slog nista bila posrečena izbira za interpretacijo vloge Tatjanine in Olgine matere Larine. Nasprotno temu je izjemno prikupno in ljubeče delovala varuška Filipijevna, ki jo je igralsko in pevsko izvrstno oblikovala Barbara Sorč. Glasne pohvale vreden je vsekakor tudi nastop Petra Martinčiča, ki je starega aristokrata Gremina upodobil s svojim prepoznavnim in nepogrešljivim šarmom in dostojanstvom ter z (v našem prostoru in skoraj nedvomno tudi širše) enkratno lepim in negovanim basom. Vsekakor pa ostaja dejstvo, da solisti niso imeli lahke naloge, sploh pri oblikovanju igralske plati svojih vlog – oder jim je ponudil tako malo opornih točk.

Če povzamem: tako razkošno lepa in izrazna glasba, kot je glasba Petra Iljiča Čajkovskega, si več kot zasluži biti odeta v ustrezno lepa vizualna oblačila. To ni le njena »pravica«, temveč nuja! Opera je ne nazadnje glasbeno-odrsko delo, katerega vizualna plat mora biti v skladnem ravnovesju z njegovo zvenečo podobo. Ustreznega, organskega ekvilibrija vidnega in slišnega tokrat žal nismo doživeli. Enkratno prefinjena glasba Čajkovskega v resnično kakovostni izvedbi je bila postrežena v povsem neuglednem, neustreznem vizualnem ambientu. Kot če bi nam kot otroški spanec láhko in kot dušo mehko crème brûlée postregli na kartonskem krožniku, s plastično žličko.