Lutkovno gledališče Ljubljana je sezono 2022/2023 začelo z uprizoritvijo Severni sij. Erdman, adaptacijo Jančarjevega romana Severni sij. Avtor adaptacije in režiser je Primož Ekart, predstava pa se igra v še neobnovljeni Palači Cukrarna. Intermedijska uprizoritev gledalca vodi od vhoda, po stopnišču (sredi katerega se spušča modra krogla, eden izmed osrednjih motivov pripovedi). Prizorišče se razprostira po skoraj celotnem vrhnjem nadstropju Palače Cukrarna, publika pa igralcem sledi s premikanjem iz ene sobe v drugo, od katerih vsaka prinaša novo poglavje v Erdmanovem doživljanju Maribora, mesta, v katero se je vrnil po dolgoletni odsotnosti. Erdman (upodobi ga Andraž Jug, k. g.) v mesto pripotuje z vlakom zaradi poslovnega sestanka, ki se nikoli ne zgodi, med svojim bivanjem pa spozna cel kup ljudi, mestne veljake, njihove pribočnike in žene (z eno od njih, Marjetico, se zaplete v ljubezensko afero, kar jo stane življenja). Skupaj popivajo in se zabavajo, dokler Marjetice ne ubijejo, Erdman pa pristane na psihiatriji. Vseskozi govori o modri krogli, ki stoji v neki cerkvi, protagonistovem prvem spominu na rojstno mesto, v katero se je vrnil. Modra krogla je neke vrste lajtmotiv in simbolizira Erdmanovo nedolžnost iz mladih let ter ponovno iskanje smisla lastnega obstoja, vrnitve na »pravo« pot. Drug ponavljajoč se motiv je napis »Oči mesta«, ki ga določen igralec ali igralka (v vsakem prostoru drug) z majhnim projektorjem projicira na steno (poleg drugih informacij, kot so osnovni parametri dramske situacije – liki in prostor). Igralec oziroma igralka, zadolžena za projiciranje, ima oči prekrite z ruto, kar vpelje paradoks o očeh mesta, ki so slepe. Vsi torej vedo vse o vsem, toda nihče ničesar ne vidi. Uprizoritev se zaključi s plesom v maskah, kjer se zgodi preskok v lutkovni medij – vsak igralec namreč dobi lutko v podobi živali. 

Jasno je, da je prioriteta predstave izključno inscenacija Jančarjevega romana, ne pa kak poseben poudarek v zgodbi, osvetlitev katerega izmed likov (kar bi človek iz naslova lahko zmotno sklepal) ali pa premislek o priredbi za drug medij (dramsko ali lutkovno gledališče) in prostor. Igralci (Jan Bučar, Andraž Jug, k. g., Maja Kunšič, Gašper Malnar, Martin Mlakar, k. g, Asja Kahrimanović Babnik, Zala Ana Štiglic) svoje delo odlično opravijo, čeprav imajo več dela s pripovedovanjem kot z igro. Posebej zanimiv je primer Juga v vlogi neprisotnega in nemega Erdmana, ob čemer se poraja vprašanje, zakaj so ga sploh angažirali. Vsakič, ko v kolofonu javnih zavodov zasledim mlade samozaposlene, se razveselim, toda projekti, kot je ta, se zdijo bolj socialni programi za prekarce kot pa nekaj, kar jim omogoča umetniški razvoj. Z izključno dramaturškega vidika pa bi rada poudarila, da za prikaz pasivnosti lika pač ne potrebuješ nemega lika, ki občasno pride v prostor in iz njega tudi hitro odide. Praviloma je efektivneje, če ga sploh ni in se o njem samo govori.

Jasno je, da je prioriteta predstave izključno inscenacija Jančarjevega romana, ne pa kak poseben poudarek v zgodbi, osvetlitev katerega izmed likov (kar bi človek iz naslova lahko zmotno sklepal) ali pa premislek o priredbi za drug medij (dramsko ali lutkovno gledališče) in prostor.

V uprizoritvi tudi ni jasno, kaj natančno pri tem romanu režiserja zanima, tudi ne, zakaj je dogajanje postavljeno v zapuščen prostor in zakaj prenos v lutkovni medij (ki doda kvečjemu zmedo, za doseg kakšnih drugih učinkov pa bi ga bilo treba bistveno bolj kontekstualizirati).

Preostali uprizoritveni elementi se sicer lepo spajajo in dopolnjujejo ter so vizualno poenoteni, ustvarijo pa temačno atmosfero tridesetih let 20. stoletja (svetlobo je oblikoval Andrej Hajdinjak, glasbo in zvok Darja Hlavka Godina, video Vesna Krebs, scenografijo Meta Grgurevič, kostume pa Tina Kolenik). Tudi vsi rekviziti in scenografski elementi so dobro izkoriščeni, pri prehodih in premikih pa je jasno, da je svoje delo dobro opravila tudi koreografinja Rosana Hribar, saj so premiki elegantni in osmišljeni. 

Zgodba kultnega romana, postavljenega v čas tik pred drugo svetovno vojno, ki preizprašuje človekovo dušo in iskanje lastnega smisla, se tako zatakne točno v tem – v iskanju lastne vizije, na poti do cilja pa se posluži vsakega medija po malo.

*Avtorica je rojena Mariborčanka, ki se isto sprašuje o lastni vrnitvi.