Intermedijska uprizoritev.
Uprizoritev ene temeljnih pripovedi slovenske literature, romana Draga Jančarja z naslovom Severni sij (1984), nastaja v sodelovanju Imaginarnega, zavoda za kulturno dejavnost, Lutkovnega gledališča Ljubljana in Cankarjevega doma. Gre za uprizoritev, ki bo izvedena v dveh delih, prvi del je načrtovan v septembru 2022, drugi del v marcu 2023.
Kompleksno zgodbo romana Severni sij sestavljajo tri pripovedne linije. Prva je prvoosebna, subjektivno obarvana pripoved glavnega junaka, nekakšen dnevnik, druga je tretjeosebna, objektivna, epska pripoved vsevednega pripovedovalca in tretja je kronika časa, ki bdi nad obema linijama, saj posega v preteklost, sedanjost in tudi v prihodnost.
Roman govori o Josefu Erdmanu, tujcu, rojenem v Mariboru, ki 1. januarja 1938 zgodaj zjutraj z vlakom pripotuje v Maribor, da bi se sestal s solastnikom podjetja J. Štastny & co. A gostitelj se nikoli ne pojavi. Josef se nastani v hotelu in začne spoznavati nove ljudi, med drugim tudi Franja Samso, pripadnika »boljše družbe«. Ko Erdman spozna še njegovo ženo Marjetico, se vanjo zaljubi in odloči ostati v rodnem mestu. Poleg sveže ljubezni ga na Maribor veže tudi želja, da bi našel cerkev, v kateri je svetnik z modro kroglo v roki, ki se je spominja iz otroštva. Kasneje njegovo drago Marjetico okrutno umorita njegova pivska kolega, hkrati se sam vda alkoholu. Ko nazadnje le najde cerkev, ki jo je iskal, doživi noč, ko mesto obsije severni sij, in se mu dokončno omrači um.
Ta tujec je projekcija mesta in histeričnega časa tik pred izbruhom druge svetovne vojne. V mestu, kjer je iskal svoje korenine, doživi razkroj osebnosti, tako kakor je tudi svet okoli njega hkrati doživljal svoj moralni zlom in nato še najhujšo kataklizmo doslej. Jančar v romanu tako enako pozorno in hkratno popisuje propad individuua in sveta.
Znotraj procesa dela pri uprizoritvi bodo ustvarjalci raziskovali vsak pripovedni tok posebej in definirali, katera gledališka sredstva in elementi so najustreznejši na ravni posamezne pripovedne linije in na ravni pripovedi/uprizoritve kot celote.
Zgodbo razvijajo v smeri združitve različnih uprizoritvenih izrazov, jezika in strategij: gledališče lutk in objektov, dramsko gledališče, govorico močnih vizualnih podob, izražanje skozi konceptualno umetnost, video in glasbo v živo. S simbiozo uprizoritvenih poetik želijo ustvariti mešanico jezikov, ki jih igralke in igralci pripovedujejo z uporabo lastnega inštrumenta – zvoka, govora in telesa ؎ ter z uporabo objektov in različnih zvrsti lutk. Osnova in izhodišče, na katerem temelji uprizoritev, sta vsekakor moč besede in podob, ki jo prinašata Jančarjev roman in njegova dramatizacija.
Osrednja vizualna prispodoba zgodbe je mesto, postavljeno na velikansko ledeno ploskev, ki ob Josefovem sestopu z vlaka na sredini poči. Z obeh polovic začnejo ljudje, hiše, ulice in celotno mesto z vsemi dogodki v njem počasi in nezaustavljivo drseti v razpoko.
V izvedbi bo uprizoritev sestavljena iz dveh enakovrednih delov. Prvi bo uprizorjen v točno določenem prostoru (site-specific) zapuščenega industrijskega okolja (Palača Cukrarna), v scenografskem pogledu tudi z uporabo nekaterih objektov ali predmetov iz tega okolja. Drugi del bo postavljen na oder, v italijansko škatlo gledališča (Linhartova dvorana Cankarjevega doma). V prvem delu bo težišče procesa na prizorih iz romana, ki zahtevajo bolj vizualni uprizoritveni pristop, v drugem delu bodo uporabili strategije dramskega gledališča. Te bodo temeljile na obstoječi dramatizaciji romana, ki jo je Jančar pripravil za krstno uprizoritev iz leta 2005 v SNG Maribor (režija Mileta Koruna).
Ker slogovno roman temelji na zvočni podobi besed in njihovi asociacijski nabitosti, bosta med glavnimi fokusi uprizoritve prav pripovedovalčeva »olimpska« pozicija in glasbena podoba. V prvem delu uprizoritve bo glasba izvajana v živo, izhajajoč iz zvoka harmonike, v kontrapunktu s tolkali – ritmom, udarci, utripanjem srca in harmonijo godala (Marko Brodnik). V drugem delu bo živa glasba kombinirana z avtorsko, vnaprej posneto glasbo.
Josefa Erdmana, glavni lik v zgodbi romana, bi lahko primerjali z občutljivo kompasno magnetno iglo, ki se odziva na jakost v magnetnem polju in ob pojavu severnega sija zaniha med obema poloma. Erdman je občutljivi instrument v predkataklizmičnem času tedanjega sveta, ki divje zaniha kot magnetna igla in skozi dogodke, ki se zgodijo v zmedenem času, sam izgublja in išče smer. Kot posameznik in družba smo danes v podobnem času, saj vpeti v pospešeni utrip svetovnega srca občutimo vedno močnejše trepetanje naših »magnetnih igel«.
