Dvorana novomeškega Kulturnega centra Janeza Trdine je v četrtek zvečer, 8. decembra, gostila dobro obiskano in očitno z veseljem pričakovano izvedbo znamenite operete Netopir Johanna Straussa – uspešnice, ki prav posebej pritiče decembrskemu prazničnemu dogajanju ter predstavlja njen nepogrešljivi del – tako kot tudi druga dela dunajskega mojstra polke in valčka.
Tokratna izvedba je nastala v produkciji Zavoda Novo mesto, ki je dobro izkoristil tehnične (in zagotovo tudi finančne) zmogljivosti novomeškega kulturnega okolja. Zavod se je enako spretno odzval tudi na želje tamkajšnjega občinstva ter ustregel njegovemu okusu. Prilagajanje lokalnim razmeram je bilo opaziti zgolj pri zasedbi orkestra – namesto standardnega simfoničnega je tokrat partituri življenje vdihnila komorna zasedba (z godali, klarinetom, rogom, klavirjem in tolkali), ki jo je, tako kot celotno izvedbo, z zbranostjo in navdihom vodil Jakob Barbo. Poleg komornega orkestra, ki je očaral z uigrano, izrazno in temperamentno igro, so svoj solidni prispevek dali tudi člani zbora, ki ga je sicer pripravil Matevž Novak. Prav posebno kvaliteto izvedbi je nadel izvrsten nastop plesne skupine, ki je očarala z dovršeno in uigrano tehniko, izrazito eleganco in igralskim talentom članic ter s prikupno, celostni podobi predstave primerno koreografijo Mojce Horvat.
Glavni vtis so, vsekakor, oblikovali pevski solisti: bilo je opaziti nekaj, kar le poredko doživimo v produkcijah naših nacionalnih opernih hiš – kvalitativna poustvarjalna raven celotnega solističnega ansambla je bila enakomerna, primerljivo zelo visoka! Ni bilo opaziti hujših diskrepanc v pevski in igralski prepričljivosti, celo niti v primerjavi med glavnimi in stranskimi vlogami. Ta nevsakdanjost je vsekakor izrazito pohvalna in priča o tem, da je tudi v Sloveniji možno sestaviti solistično operno zasedbo, ki bi ji težko očitali kakršnokoli neuravnovešenost in heterogenost. Zato bi bilo težko izpostaviti posameznike, kajti vloge so bile zasedene zares posrečeno ter dodeljene le najboljšim pevcem in pevkam mlajše do srednje generacije, ki sicer bogatijo slovensko glasbeno krajino, nekateri izmed njih pa tudi mednarodni prostor. Imena nekaterih so vsekakor že dobro znana slovenskim ljubiteljem opere, preostali pa se močno uveljavljajo na sceni: Klemen Torkar, Jerica Steklasa, Irena Yebuah Tiran, Lucas Somoza Osterc, Gregor Ravnik, Marko Erzar, Lovro Korošec, Aleksandra Radovanović, Srđan Milovanović ... Svoje vloge so oblikovali s tehnično dovršenim petjem, dosledno jasno izgovarjavo in temperamentno igro, ki je vsako vlogo ustrezno obarvala ter ji dala lahkoten, komični karakter. Vredno je omeniti tudi to, da so bili pevci (več kot ustrezno in kvalitetno) ozvočeni, s čimer je bila presežena akustična ovira – dvorana Trdinovega centra je bila namreč zasnovana kot kongresna, ne pa kot koncertna dvorana, zato v njej glasovi brez tehnične podpore ne morejo zaživeti v polnosti, kakršno si zasluži izvedba opere ali operete.
Režiserka Eva Hribernik je zasnovala interpretacijo v odmiku od tradicije – zgodbo je zastavila kot »predstavo v predstavi« ter jo oblikovala kot kabaret. S tem naj bi bila poudarjena igra vlog, ki jih ljudje igramo v vsakdanjem življenju ter ki lahko pripeljejo do zapletov, kakršne predstavlja zgodba Straussove operete. Sama zamisel je vsekakor zanimiva, a zdi se, da ni do polnosti zaživela na odru. Kljub temu je predstava očarala z izjemno razgibanostjo in življenjskostjo režije, ki je pogosto prepoznavni znak dela Eve Hribernik. Privlačno in učinkovito scenografijo je oblikoval njen zvesti umetniški sopotnik Jaro Ješe, medtem ko je Sandra Dekani prispevala izredno slikovite, duhovite kostume, ki so predstavi nadeli glavni pečat, iz solistov izvabili skrite igralske talente in povsem navdušili publiko. K temu je vsekakor pripomoglo tudi dejstvo, da opereta ni zvenela v nemškem izvirniku, temveč v izjemno učinkovitem, prikupno komičnem slovenskem prevodu Otona Župančiča.
Režiserka Eva Hribernik je zasnovala interpretacijo v odmiku od tradicije – zgodbo je zastavila kot »predstavo v predstavi« ter jo oblikovala kot kabaret.
Novomeška produkcija Netopirja, ki so jo sooblikovali pripadniki najmlajših generacij slovenskih poklicnih (v primeru zbora pa tudi ljubiteljskih) glasbenikov in plesalcev, je dokazala, da glasbeno gledališče pri nas ima svetlo prihodnost ter da je kulturno dogajanje na Slovenskem mogoče uspešno decentralizirati. Upajmo na čim več podobnih projektov tudi v prihodnih sezonah!